Ker meni (tebi) se kaj takega ne more zgoditi

Opazujem avtomobile. V nekaterih se vozijo tudi majhni otroci, dojenčki. Otroci, kateri bi morali sedeti v svojih stolčkih. Namesto tega otroci sedijo - ležijo staršem v naročjih. Ponavadi materi. Takrat pomislim, da smo našim malčkom res za vzgled. Ne razumem, res ne razumem, v čem je poanta, da otrok sedi materi v naročju, oče pa zraven šofira, po možnosti s cigareto v ustih. Dragi starši, zakaj potem sploh kupujete otroške sedeže, če se na njih samo prah nabira? Bolje, da denar porabite za nekaj, kar potrebujete. 

Hm, ste kdaj pomislili, da vaš malček potrebuje avtomobilski sedež zaradi njegove varnosti? Ne razumem, da otroka, ki ga imate neizmerno radi na tak način izpostavljate nevarnosti, katera preži na nas na vsakem koraku, v tem primeru na vsakem metru ceste.

Kar pritisk mi naraste, ko stojim na semaforju, zraven mene pa srečna družinica, mati z dojenčkom v naročju, seveda sedi spredaj, na sovoznikovem sedežu, voznik, po vsej verjetnosti otrokov oče, pa v eni roki drži mobitel, v drugi pa čik. Takrat “molim”, da malček srečno prispe do cilja. Si predstavljate, koliko jih ne?!

Se sploh zavedate, kaj pomeni delček sekunde v takih situacijah? Očitno ne. Če se vam bi kdaj zgodilo, pa srčno upam, da ne, da boste udeleženi v prometni nesreči, verjemite, da bi dali vse, samo da bi lahko zavrteli čas nazaj. Ne, dragi moji neodgovorni starši, to je nemogoče. Ko boste imeli otroka, ki bo zaradi vas, in samo zaradi vas, v naslednjih letih vegetiral, upam, da vas bo vest – če jo sploh imate – pekla bolj, kot peče ogenj. Da vas bo občutek krivde zaradi vašega nespametnega ravnanja spremljal vsak delček sekunde v dnevu. Ni potrebno posebaj poudarjati, da boste vsak dan podoživljali ta dogodek, ko ste povsem brezbrižno sedli v avto, na sprednji sedež, z vašim sončkom v naročju. 

Si znate predstavljati, da vas vaš otrok nikoli v življenju ne bo mogel objeti, vas poljubiti, vam narisati risbice? Si znate predstavljati, da nikoli ne bo tekal po travnikih in z veliko mero ljubezni lovil pisane metuljčke? Da nikoli ne bo vedel, kaj pomeni ljubezen? Da bo ljubljen, vendar ljubiti ne bo znal nikoli …

Ste kdaj slišali za Rehabilitacijski center Soča? Polagam vam na srce, malo si poglejte slike na internetu, kaj vse vas lahko doleti. Povsem brez potrebe. Mislite, da je denarna kazen največ, kar vas lahko doleti? Ne, lupčki moji, to je najmanj. Res najmanj. In ne pozabite: varnostni pas rešuje življenja (tista, katera vi po neumnosti ogrožate).

O mobitelih med vožnjo … o tem pa sploh ne bi in ne bom zgubljala besed …

Moja mamica

Vem, vse premalokrat ti povem, da te imam rada. Zelo. Cenim vse, kar si naredila za mene v vseh teh letih mojega obstanka. Čeprav bi ti morala tudi to povedati.

Mogoče pa je lažje svoje občutke zliti na papir. Saj veš, papir vse prenese.

Ne glede na tvoje zdravstveno stanje si ena najbolj pozitivnih oseb, kar jih poznam. Poleg mojega sina, seveda. Ne poznam pa res niti ene osebe, ki bi bila tako bolna, kot si ti, in da se ne bi nad ničemer pritoževala. Niti, če dobro pobrskam po svojem spominu, se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje videla slabe volje. Ali pa tečno. Ali pa brezvoljno. 

Lepa si, ko se smejčkaš. In naj nasmeh nikdar ne zapusti tvojega lepega obrazka. Čeprav so leta trpljenja, udarcev in poniževanj pustila marsikatero gubico na tvojem obrazu, je zame navkljub vsemu še vedno zelo lep.

Velikokrat mi misli uhajajo v preteklost, ko si bila še zdrava, polna življenja. Zelo dobra kuharica si bila. In naredila si najboljšo sarmo, kar sem jih jedla. To so potrdili tudi vsi tisti, s katerimi si delila svoje dobrote. In ne, ni jih bilo malo. Spomnim se, da si non stop prepevala. Pogrešam tvoj lep, melodičen glas. Rada si plesala, se zabavala. Rada si bila lepa. Urejena. Ne bom pozabila niti tvojih lepih, rdeče nalakiranih nohtov. In make-upa. Vedno in povsod si izžarevala neko notranjo moč. Od kje si jo črpala, mi pa ne bo nikdar jasno. Kot mi marsikaj ne bo.

In življenjska borba je bila zelo težka. Vseeno mislim, da si prišla iz nje kot zmagovalka. Imaš krasne otroke, krasne vnuke. Z enimi imaš več stikov, z drugimi manj, pač, takšno je življenje. Vem, da ti veliko pomeni to, da se otroci med sabo razumemo. Saj drugače tudi ne more biti.

Naučila si nas tistih lepih vrednot, ki danes pri nekaterih ljudeh niso ravno priljubljene. Vseeno mi je za to. Kar je pomembno je to, da zaspimo s čisto vestjo. Vsaj jaz. Čeprav se prekleto zavedam tega, da mi tvoja vzgoja in vrednote, ki jih imam, včasih res narobe hodijo. Vem, da bi včasih bolje prišla skozi, če bi bila pokvarjena, lena, zahrbtna. Lažniva.  Ampak ne, to nisem jaz.

Veliko mi pomenijo naša druženja. Res veliko. Saj veš, da kadarkoli pridem na obisk, nikdar ne gledam na uro. Ker je lepo pri tebi. Ker se veliko smejimo. Ker se imamo radi, ker se spoštujemo.

In jutri bo spet en tak dan. Dan, ki se ga res veselim. Ker boš upihnila še eno svečko na torti. Katera že? Hehe. Malo heca. Jutri bo tvoj dan! In vsi bomo prišli samo zaradi tebe. Si vesela, a ne?! Tudi jaz sem. In ob tem naj ti še zaželim lepa prihajajoča leta, polna smeha, veselja in radosti. In naj ti zdravje malo bolje služi. Naj ti sonček sveti vse dni v letu. In ostani še naprej točno taka, kot si. Tako te imam najrajši.

Draga moja mami, vse najboljše za rojstni dan. Saj bi ti prebrala tale zapis, ampak se bojim, da ne bi zmogla ...

Rada te imam in vem, da si zelo ponosna name ... Hvala ti za vse!

Jack Pot

OMG ... gledam listek, gledam internetno stran od loterije. Pa spet listek, pa stran od loterije ... Srce je prenehalo biti, kri je zaledenela za tistih nekaj, ne vem, koliko, sekund ... tresoče roke ... in popoln kaos v glavi. Je res? Ni res? Jaooooo ...

Pa se je zgodilo. Res se je zgodilo. Čeprav so se mi vsi smejali, ko sem govorila, da bom spoznala novega prijatelja. Prijatelja z imenom Jack Pot.

No, zdej bom pa malo lažje zadihala.

Končno sem lahko kupila tisto hišo. Se spomnite tiste hiše z okni namesto sten? No, tisto! In imam spalnico. Tako z velikimi okni in veliko posteljo ...

Vrt ... imam vrt. In velikooo rožic. Pa vrtni paviljon ... in vrtno kuhinjo, kjer lahko moji prijatelji kuhajo in pečejo same dobrote, medtem ko se jaz z otroci zabavam v bazenu.

In ker je potrebno lepe stvari deliti, so tudi moji najbližji prijatelji deležni moje sreče. Tisti pravi, iskreni, srčni prijatelji. »Fake« prijatelji so pa itak odšli ... Kdo ve, morda sedaj pridejo nazaj? Nikoli se ne ve.

In moja prijateljica je končno dobila hišico na primorskem, z ogromno parcelo, na kateri se danes bohotijo vsa možna drevesa. Tudi oljke. In končno sem prišla do svoje murve, katere nisem jedla od končnega izleta v petem razredu. In iz tistih jagod, ki rastejo na obrobju, naredi najboljšo marmelado. Da ne govorim o tem, kako so se njenim hčerkicam svetile oči, ko smo zbirali novo pohištvo ...

In moj prijatelj je dobil hišico na Krasu. Tisto kamnito, z vsemi možnimi prostori. Od hladilnice, prekajevalnice, shrambe ... Da nas bo lahko še naprej razvajal s kulinaričnimi posebnostmi.

Potem je tukaj še nekaj ljudi, ki so dobili - vsak tisto, kar mu »pripada«. In jaz sem dobila nove sosede. Mojo mami, mojo tamalo sestrico in njenega super fejst fanta.

No, moj sin je bil tudi deležen bogatije. Ampak on je dobil skoraj najmanj od vseh. Ker je treba otroka naučiti, kako delati z denarjem. In za karto za kino ali pa za sok s prijatelji ... to pa je treba zaslužiti. Trava okoli hiše se pa tudi ne pokosi sama.

Zavetišča za zapuščene živali ... ne, nisem pozabila na njih. Pa tudi na otročke nisem pozabila. Ker je potrebno pomagati tistim, ki nimajo. To že od nekdaj poudarjam.

Ampak, skoraj najlepše pa je bilo tisto potovanje, ki sem ga želela doživeti z mojimi sončki. Si lahko zamislite obraz agenta iz turistične agencije, ko sem naročila 13 avionskih kart? Najprej je mislil, da se delam norca iz njega. Šele, ko sem iz torbice potegnila vseh trinajst potnih listov, šele takrat je dojel, da mislim smrtno resno. In to je bil tisti žur, ki ga je bilo potrebno zorganizirati ob takem dogodku. In se poveseliti s tistimi, ki jih imam najrajši.

Edina težava  na tem potovanju so bili čisto premajhni sedeži na avionu, zato se nikakor nisem mogla udobno namestiti. In ko mi je končno uspelo zadremati ...

»Mami, mami, zbudi se, zamudila bova ...«

Lepe sanje. Zelo lepe sanje. Ampak, saj veste, kako pravijo - Life is like a box of chocolate. You never know what you´re gonna get ...

Razumem, da je življenje težko

Hodim po ulici. Opazujem obraze. Povečini mrki, zamišljeni ljudje ... vsak s svojimi tegobami v podzavesti in zavesti ... Razumem, da je življenje težko in da marsikomu ni postlano z rožicami. Tudi meni ni. Ampak, še vedno najdem tisti nasmeh, tisti prijazen pozdrav. Še vedno si vzamem čas za tisti kratek klepet s starejšo gospo, s poštarjem ... ali pa z malim nagajivim dekličem. Tisto malo, kar lahko dam ... in kar me nič, prav nič ne stane. S tem tudi sama sebi polepšam minuto, uro, dan.

Stopim v trgovino. Vsi naveličani življenja. Razumem, da je življenje težko, ampak z nasmehom na obrazu velikokrat vsaj znosnejše.

Stopim v urad. Naveličana gospa nejevoljno dvigne pogled, s katerim mi da jasno vedeti, da me ni prav nič vesela. Ne razumem, kako ni mene vesela, ko pa se ji nasmehnem ... in  pristopim s pozitivno energijo. Razumem, da je življenje težko, ampak ... si ga sami vse prevečkrat otežimo. Zakompliciramo. Čisto po nepotrebnem ...

Zato obožujem otroke. Ker so pristno veseli, nasmejani in ker delijo svoje objemčke in poljubčke kot za stavo. Obožujem otroški objem. Ker je čuten ...

Sedem na vrt picerije. Kjer se me strežno osebje po dolgem času le usmili in s tistim kislim obrazom pobere moje naročilo. In s še večjim kislim obrazom prinese pico. To, da bi mi zaželel dober tek ... to je pa že preveč. Razumem, da je življenje težko in da je zelo težko delati z ljudmi ... ampak z nasmehom na obrazu je lažje ustreči gostu. Pa še večja napitnina je ponavadi ...

Zato imam rada kužke. In ta bitja imajo prav posebno mesto v mojem srcu.

Vozim se s svojim Ciaotom. Na cesti pa prava borba, kdo bo koga bolj izsilil, kdo bo s svojim štiri ali več kolesnikom zaprl celo križišče. In za volanom prava živčna vojna. Ne razumem ... Ljudje krilijo z rokami, kažejo sredince in se pošiljajo ne vem kam vse. Razumem, da je življenje težko, pa vendar ... ni potrebe po tem, da si sami pokvarimo dan.

Zato imam rada svojega sina. Ker je pravi sonček, večino časa najbolj pozitivna in nasmejana oseba, kar jih poznam.

Pridem v knjižnico. Nihče me niti opazi ne. Ker ne najdem želene knjige, sem primorana prositi za pomoč nekoga od zaposlenih. Ampak, ko zagledam tist kisel, zdolgočasen ksiht, bi najraje odšla od tam. A je želja po branju knjige prevelika ... zato odplavam v svoj svet, kjer je vse lepo ... in kjer se vsi smejimo. In v svojem svetu in s knjigo v roki odidem ... Vem, da je življenje težko, vem, da imamo vsak svoje borbe, pa vseeno ...

Zato imam rada svoje prijatelje, ki so mi kot družina. Veseli, nasmejani, neobremenjeni plujejo skozi življenje. Marsikaj so me naučili, kar cenim in marsikatera težava ni več težava, ampak nov izziv. Izziv, s katerim bom spet malo zrastla. Ne v višino, ampak v sebi, za sebe. In obožujem trenutke, preživete v njihovi družbi ...

Mogoče bi pa morali ljudje malo pomisliti s kom se družimo ... Ker z mojimi prijatelji je življenje pravljica. Naj postane tudi vaše tako!

If I can make at least one person smile, then my day was not wasted.

Zate sem bila zadnja smet ...

... čeprav sem želela samo to, da bi me imel rad. Da bi me kdaj vzel v naročje. Da bi me potolažil, ko sem bila žalostna.

Ampak to so bile za vedno neuslišane želje.  Pa tako lepo in ubogljivo hčerkico si imel. In pridno.

Bil si lep, a to je bila le fasada. Pod njo pa največje zlo, kar ga svet premore.

Sem bila res tako zelo, zelo »grd« otrok? Tako »grd« da si me z lahkoto zabrisal v steno ... da si me z lahkoto pretepel z vojaškim pasom? Da sem cele dneve preklečala na kolenih, ker sem bila kaznovana ... pa sploh nisem vedela, zakaj. Kje je bila tista ljubezen, za katero sem prosila ...

Danes, ko premišljujem o svoji preteklosti ... še vedno me boli! Pa je bilo davno, davno.

Bile so noči, ko smo bežali od doma ... in bile so noči, ko smo spali na klopcah po parkih. Ker smo se te tako zelo bali. Ker si bil hudoben. V tebi je bilo toliko sovraštva, da mi ni jasno, kako si lahko sploh živel sam s sabo.

In vsi so vedeli, da si nas pretepal. Da si nas psihično zlorabljal, maltretiral.  Ja, si bil zaprt, pa še to samo za vikende. In mi smo morali hoditi k tebi na obisk v zapor, ker v nasprotnem primeru sva bili z mami spet tepeni, ko si prišel domov. No, pa saj sva bili tepeni skoraj vsak dan. S šibo, s pasom, s pestmi ... 

Ker zate se nisem smejala prav, nisem sedela prav ... nič ti ni bilo po volji ...

Pa tako sem se trudila, da bi bil vsaj enkrat v življenju ponosen name. Ne, nisem dočakala tega. Ker si me znal samo poniževati, zmerjati, me dajati v nič. Zate sem bila zadnja smet. Vedno si mi govoril, da od mene ne bo nič. Da bom itak ena brezvredna čistilka brez vsega.

Pa nisem, veš! Ne boš verjel, ampak tud jaz sem ena tistih, ki imamo diplomo v žepu. O, ja, tudi jaz! Pot do moje diplome je bila sicer zelo težka, ker sem se morala najprej otresti tega, da nisem nič vredna, da ne bom nič dosegla v življenju. Vem, velikokrat si me preklel, češ, zakaj sem se sploh rodila. Ne vem, zakaj, vem samo to, da sem si izbrala najbolj grozno osebo za svojega očeta.

Veliko stvari sem ti oprostila, pozabila ne bom nikoli. Kot nikoli nisem razumela, da si me lahko kot malo punčko tako pretepel, da tudi stati nisem mogla. Da sem bila vsa v modricah. Takrat sem si velikokrat želela, da se sploh ne bi rodila. Potem se mi ne bi bilo treba ukvarjati s tem, da bi najraje umrla. Pa še sploh živeti nisem začela.

Poskrbel si za to, da je bilo moje otroštvo s tabo en velik pekel. Bila sem lačna, bosa, brez oblačil. In nevoščljiva tistim, ki so imeli več kot jaz. In to so bili vsi.

Si sploh predstavljaš, čez kaj sem šla s tabo? Ne, ker si ne moreš. Ker se ne da. Ker si bil pomemben samo ti. Ti. Ti.

Še danes imam živo pred očmi, ko so me odrasli spraševali, kaj bom, ko bom odrasla. Vsem sem razlagala, da bom policajka in očija zaprla za vedno ...

PS: Sem pa najbolj ponosna nase, ker sem sama prišla iz tega pekla ven. Res, da sem potrebovala mnogo, mnogo let, da sem se spravila k sebi, ampak sem se.

In najtežje je bilo začeti verjeti v sebe ...

Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...

Besede, ki jih vse prevečkrat slišim. Od staršev in od starih staršev. Včasih imam občutek, kot da so oni, ko so se rodili, že vse znali.

A ni logično, da otrok pri dveh letih še ne zna zavezati vezalk? Seveda je. Ampak, če mu bomo kupovali samo obutev na ježke, tudi pri šestih letih ne bo znal.

Verjamem, da se nihče ne spomni prvih “spoznavanj” z žlico. Hrana je bila povsod, samo tam, kjer bi morala biti, ni bila.

Koliko truda je potrebnega, da ujameš ravnotežje pri hoji … Koliko truda je potrebnega, da svinčnik obstane med tistimi malimi prstki ... Ja, tudi listanja knjig smo se morali naučiti – v nasprotnem primeru so bile strani vse raztrgane. In še bi lahko naštevala. Ampak, saj razumemo poanto, a ne.

Spomnim se svojega sina, ko se je začel zjutraj sam oblačiti. Ker je začel res zelo zgodaj, je porabil celo uro, da je spravil oblačila na sebe. Lahko si predstavljate, kako … Vse, razen hlač, je imel oblečeno kontra. Ja in? Vsak dan je “treniral” in ko so se drugi otroci tega šele začeli učiti (beri, ko so jim starši blagovolili prepustiti to opravilo), je bil on na tem področju že pravi mojster.

V istem obdobju, ko se je začel oblačiti, si je tudi sam začel pripravljati zajtrk. No, kruh sem mu seveda odrezala jaz, ker to je bil pa res prevelik zalogaj za takega malčka. Ampak namaz si je pa znal namazati na kruh. Lahko si predstavljate, da ni pristal samo na kruhu. Tudi mleko si je nalival sam v skodelico. Kar se je polilo, sva pobrisala in to je bilo to. In s tem sva se spet učila. Kako pobrisati mizo. Kako sprati viledo ...

Vsi vemo, da so mali otroci presrečni, kadar jim starši prepustimo kakšno opravilo. Takrat se počutijo napol odrasle in seveda zelo pomembne. »Uauuuu, mami je rekla, da lahko operem solato.« In potem še stokrat vprašajo, če je solata dobra, ob tem pa ne pozabijo poudariti, da so jo sami oprali. Ja, to so naši malčki.

Vsak otrok naj pripravi mizo za kosilo. Ne, noben krožnik ni toliko težak, da ga otrok ne bi mogel dvigniti. Pač, bo nosil enega po enega. Ravno zaradi tega se morate zelo dobro organizirati in se zavedati, da miza ne bo pripravljena v minuti. Delo bo opravil, le malo več časa bo potreboval. Pa nože naj na mizo prnesejo odrasli, v izogib nepotrebnim poškodbam.

Ne pozabite, da s hvaljenjem dosegamo čudeže. Ko otrok začuti, da je nekdo na njega ponosen, da je nekdo vesel, ker je nekaj naredil dobro, se bo začel še bolj truditi na vseh področjih. Samo pustimo jim prosto pot.

Si predstavljate, kako bi se vi počutili, če bi vam vsakič, ko bi želeli narediti kaj novega, nekdo dihal za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš … To se mi zdi kot nekakšna čustvena klofuta.

Naj otrok sam ugotovi, česa je zmožen in česa ne. Podprimo otroka pri njegovih odločitvah. Pri njegovih poskusih. Ja, velikokrat bo padel. Se poškodoval. Velikokrat bo prevrnil kozarec. Kepica sladoleda se bo razlezla čez pol pločnika, razlil bo mešanico za mehurčke ... Marsikaj mu bo spodletelo. Ampak, s tem se bo naučil, kako se stvarem streže. In tukaj se še kako izkaže, zakaj je vztrajnost tako pomembna. In s poskusi in vztrajnostjo bo lahko sam sebi dokazal, da zmore. Seveda, če mu ne boste na vsakem koraku dihali za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...

Danes si, jutri te ni

Starejši kot smo, več bližnjih in (po)znanih ljudi zapusti tale svet. In par dni nazaj je zopet ena oseba odšla. Oseba, s katero sem leta nazaj preživela kar nekaj časa, saj smo skupaj delali, zadnja leta pa moram reči, da sva se le bežno kdaj srečala. Zakaj pišem o tem? Saj ... nisva bila prijatelja. Nisva bila več sodelavca. Prostega časa nisva skupaj preživljala ... Pač, bil je ena fejst oseba. Oseba, ki je ne pozabiš nikoli.

In njegova smrt se me je dotaknila prav v srce. Nedolgo nazaj, ko sva se srečala, bilo je zadnjič, sva imela eno lepo, življenjsko debato. Takrat, kolikor je meni znano, še ni vedel, da ima raka. Samo malo utrujen je deloval, ampak, saj vemo, kakšno je življenje tonskega tehnika. Kdor pač ve.

Od dne, ko sem na FBju prebrala, da se je poslovil, sem kar nekako ... ne vem, kako bi opisala to počutje. Začela sem se resnično zavedati, da danes si, jutri te ni več.

Zato je potrebno ljudem povedati, da jih imaš rad. Ker lahko bo prepozno! Čim več časa preživeti v družbi pozitivnih, veselih in ljubečih ljudi. Ker jutri jih lahko več ne bo. Ali pa nas.

Imeti oblečena lepa oblačila, nič hraniti v omari za pravo priložnost. Prava priložnost je točno ta trenutek! Odišaviti se z najdražjim parfumom, ki ga imamo. Piti iz kristalnih kozarcev, če jih imamo doma. Za koga šparati? Nič ne bomo odnesli na oni svet.

Voziti se z novim kolesom, ne da nam stoji v garaži in ga samo gledamo. Ker se bojimo voziti z njim, da nam ga ne bi ukradli. Otroci naj se igrajo z vsemi igračami, ne da jim (materialno) dražje stojijo na policah. Da jih niti dosežejo ne, ker se staršem zdi, da jih bodo uničili. Igrače so za igranje in ne za gledanje.

Vpisati se v šolo petja, če nam je to želja. Začeti obiskovati tečaje, za katere čakamo, da bo pravi čas. Učiti se tujih jezikov. Karkoli. Vsak od nas ima takšne in drugačne želje. Pa kar nekaj čakamo ... eeeh, saj bom ... dnevi pa se spremenijo v mesece, leta ... Pravi čas ni nikoli. Pravi čas je točno zdaj. Samo odločiti se je treba in akcijaaa.

Dolgoletna želja moje prijateljice je imeti bend. Kaj čakaš, draga moja?!

Treba je uživati življenje s polno žlico in se otresti nepomembnega balasta. Kaj nam bodo nepomembne informacije? Prav nič nam ne koristijo. Niti ne bogatijo naših življenj. Sama se čim bolj izogibam takim informacijam. Naj povem, da je krasen občutek, ker te zadeve, ki se te prav nič ne tičejo, zaobidejo.

Bodimo veseli za ljudi, ki jim kaj uspe. Ali pa kupijo nov avto. Ali pa zidajo hišo ... ali pa diplomirajo, izdajo knjigo ... Bodimo privoščljivi. Nikoli ne vemo, čemu so se morali zaradi omenjenih stvari odpovedati ... koliko časa so preždeli za računalnikom med štirimi stenami ... Koliko energije in truda so vložili ...

Počnimo stvari, ki nas veselijo. Če komu paše reality show – go get it. Nehajmo se obremenjevati s tem, kaj bodo pa drugi rekli. Naj rečejo kar hočejo, vi hodite svojo pot. V svojih čevljih ... in ljudje smo si različni. Prav tako naši hobiji, interesi ...

In danes povejmo vsaj eni osebi, kako jo imamo radi in koliko nam pomeni ... in jutri spet ... in pojutrišnjem spet ...

Nič ni samoumevno

Ja, tudi meni se je to zgodilo ... Nepričakovano ... Kot strela z jasnega ... odpoved ... tehnološki višek ... Najprej sem bila seveda šokirana in sem potrebovala nekaj časa, da sem sploh dojela, kaj se dogaja. Potem se mi je v glavi začel odvijati film: kako bom ... kaj bom ... najemnina ... šoloobvezen otrok ... stroški ... jao, jao ... Skratka, po prvem šoku nešteto vprašanj ... Nikoli pa tistega: Zakaj prav jaz?

In takrat se je pregovor, kar te ne ubije, te naredi močnejšega, še kako izkazal. Res je, da sem v vseh svojih letih življenja doživela ogromno padcev, zaničevanja, nespoštovanja ... veliko grdega ... Zato sem si takrat prisegla, da zaradi denarja ne bom nikdar slabe volje. Da ne bom nikdar dopustila, da me to potolče in mi vzame voljo do življenja. Kako bom? Mah, bom že!

Obdobje, ki se je začelo po izgubi službe sem vzela kot nekaj, čez kar moram prejadrati. Ok. Let the game begin.

Prvih šest mesecev je bilo seveda lažje, saj sem dobivala denarno nadomestilo. Potem pa tudi tega ni bilo več. In kot so izginjali evrčki z mojega računa, tako so izginjali ljudje iz mojega življenja. Eden po eden. Ljudje, za katere sem mislila, da so moji prijatelji. In izgubo nekaterih sem res, res težko prebolela. Najbolj so bolela njihova (ne)dejanja. In v ušesih so odzvanjale njihove besede: ne skrbi, saj ti bomo pomagali. Pomagali so tako, da me niso nikoli poklicali, kaj šele prišli na obisk. Da bi se pa kdo spomnil otroku prinesti banano, o tem sem lahko samo sanjala. Ne bom rekla, da ni bolelo, prekleto je bolelo. Bolj kot samo dejstvo, da sem se kot dobra delavka znašla med tistimi stotimi tisoči, uradno nezaposlenimi.

Se strinjam, to ni bil njihov problem. Zakaj sem sploh premišljevala o tem, da bi mi lahko pomagali? Zakaj? Zato, ker se zavedam, da se lahko situacija zelo hitro obrne ...

V tistem času sem spoznala, kaj pomeni EN evro. En samcat evro. Za marsikoga nič, meni je predstavljal celo bogastvo. Živo imam pred očmi, ko je otrok potreboval nove superge ... malo je manjkalo, pa bi se mi v trgovini ulile solze. Komaj sem se zadržala. Res je bila cena borih 20€ ... ampak to je bil znesek, ki sva ga imela midva za cel mesec za hrano ...

Na drugi strani pa je ostala peščica tistih PRAVIH prijateljev. Tistih, ki so prišli z vrečko dobrot (beri živil, čistil, tudi kakšna čokolada se je znašla v vrečki. Za mojega najstnika). In ne, jaz nisem bila ena tistih, ki jim je bilo izpod časti sprejeti ponujeno roko. Z veseljem sem jo. Ker brez tega ne bi zmogla. Pač, povem iskreno.

Takrat sem začela gledati na marsikateri dogodek, ljudi, prijateljstvo ... popolnoma z drugimi očmi. Začela sem ceniti vse tisto, kar mi je bilo do tedaj samoumevno. Nič ni samoumevno, dragi moji! Postala sem hvaležna za vse tisto, kar imam in nisem se obremenjevala zaradi tistega, česar nimam. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem nehala pričakovati – ker sem ugotovila, da so me pričakovanja delala nesrečno. Ker sem nekaj pričakovala, in tega nisem dobila, doživela ...

In, dragi moji, jaz ne pozabljam. Ne bom pozabila evrčkov, skritih pod listom papirja na mizi, ne bom pozabila novega spodnjega perila, nogavic, ne bom pozabila, kaj ste Primorci (še dandanes popolni neznanci) naredili za naju, ne bom pozabila nove frizure pri frizerju, vseh kav, ne bom pozabila mamice, ki mi je v dlan porinila 100€, izletov, kosil ... še bi lahko naštevala, veliko je bilo tega.

Zato vam polagam na srce, kadar se znajdete v težki življenjski situaciji – NE OBUPAJTE! Vedno se najde vsaj ena roka, ki pomaga. Vsaj ena glava, ki razume. Vem in verjamem, da je težko, sem šla sama čez to, ampak verjemite, da se vse postavi na svoje mesto. Včasih prej, včasih traja malo dlje. Je pa potem toliko bolj sladko.

Danes (čisto mimogrede, še vedno sem brez službe) razmišljam čisto drugače, kot sem takrat. Ljudem dam, kar imam in kar lahko. Lepo besedo, objem, nasvet, ramo za zjokati, čas za pogovor, nasmeh, prijaznost, dobro voljo ... nič ne stane, pa marsikomu polepšam dan.

Hvaležna sem za tako izkušnjo, saj sem se v tem času reees ogromno naučila. In čutim velik napredek v svoji notranjosti. Znam si vzeti čas samo zase. Bolj sem mirna, določene situacije me ne vržejo več iz mojih tirnic, pozitivno gledam na življenje, ne posvečam več pozornosti tistemu, kar mi je nepomembno ... lahko rečem, da sem srečen človek. In vsak trenutek izkoristim za to, da se imam lepo.

Predvsem so mi ljudje pokazali, kakšni brezbrižneži in kakšni prijatelji so lahko. Tudi za to lahko rečem samo hvala. Nekatera naša prijateljstva so se končala, nekatera pa so se poglobila. Za slednje verjamem, da ostanejo forever.

Don't forget: Believe in yourself!

Lep si!

Ura kaže čez eno ... Spiš. Gledam te. Gledam te, kot že ničkolikokrat poprej. Tvoje dihanje je enakomerno. Tvoj obraz je obraz, ki je zame najlepši na svetu. In tak bo tudi ostal. Za vedno.

Kam so te popeljale tvoje sanje? V nove avanture? Novim izzivom naproti?

Ob tebi čutim tisto, kar ne morem čutiti ob nikomer. Ta ljubezen je enkratna. Edina. Neponovljiva. In tvoja energija mi daje tisto, kar mi ne more dati nihče. Tvoj optimizem omili marsikatero težavo, pa čeprav za njo sploh ne veš. Tvoja volja do življenja je nekaj, kar meni včasih primanjkuje. Pa čeprav samo za kakšno minuto.

Mogoče se sliši za koga neverjetno, ampak tudi ti si me naučil veliko. Če se malo pohecam, tudi upoštevanja cestno prometnih predpisov, ko si kot mali fantek kukal z zadnjega sedeža najinega avta in me znal opozoriti, če sem prehitro peljala.

Vem, da nama je življenje velikokrat postreglo z izzivi, za katere sem mislila, da jih ne bova zmogla. Ampak sva jih. S tem sva postala močnejša. In vsakič bogatejša za eno izkušnjo več. Za to morava biti hvaležna, saj sva včasih delovala kot eno. Nisva klonila.

Še vedno spiš. Meni pa od čustvenega navala solze polzijo po licih. Same. Premišljujem o preteklosti.  Katere poti vse si moral prehoditi, da si postal tak človek, kot si danes. Koliko polen si dobil pod noge ...

Ampak si vztrajal. Nisi obupal. Zaradi tega te občudujem. Ker vem, da bi bil včasih tak zalogaj preveč tudi za odraslo osebo, kaj šele za nekoga, ki se je življenja šele začel učiti.

Tako kot ti, vem tudi jaz, da si na tisti poti, ki ti bo prinesla veliko lepega. Pot, ki bo prinesla tudi manj lepe izkušnje. In prav je tako. Zato, da boš znal ceniti tisto, kar imaš. Uči se od boljših. In od slabših. Saj veš, da vsak človek pride v naše življenje zato, da nam nekaj da ali pa vzame. In od tebe je potem odvisno, kako boš vse to »predelal«. Lahko narediš iz tega celo dramo, lahko pa si hvaležen za lekcijo. Takšno ali drugačno. Življenje zna biti zelo enostavno, ampak smo mi tisti, ki si ga znamo zelo zakomplicirati.

Vedno ti pravim, zato se bom danes spet ponovila: sledi svojim sanjam in ne bodi z malim zadovoljen. Veš, da si sposoben in da zmoreš. To si že velikokrat dokazal. Predvsem samemu sebi. Na poti do svojih ciljev bodi vztrajen. Ker vztrajnost prinese želene rezultate. Poskusi vsak dan nekaj novega in ne poslušaj tistih, ki ti pravijo, da se ne da, da je nemogoče. Tako razmišljajo oni ...

Mogoče danes še ne razumeš, kaj ti želim povedati, z leti pa boš razumel. Kot danes razumeš, da je bila tista najgrša klofuta nekaj najlepšega, kar se ti je lahko zgodilo. Ker s tem si postal drugačna oseba. Začel si verjeti v sebe. Vem, da je bilo ob vseh udarcih težko ... ampak si zmogel. Ker si bil končno za svoj trud nagrajen. Ker si spoznal ljudi, ki so cenili tvoje znanje. Ker si spoznal ljudi, ki so verjeli v tebe.

Hvaležna sem, da sva navkljub vsemu zgradila tak odnos, kakršnega imava danes. Vem, da sem dober »učitelj«. Ne glede na vse prejokane noči, ko sem mislila, da sem kot starš pogorela na celi črti, sem danes prepričana, da sem ravnala prav. Sicer sem tudi jaz dobila kar nekaj klofut, predno sem dojela, da jaz vem, kaj je zate dobro. Da jaz vem, koliko in česa si sposoben. Pa nisem ena tistih mamic, ki hoče preko otroka doseči svoje neuresničljive sanje. Tvoje sanje so tvoje sanje. Tvoji cilji so tvoji cilji. Pomagam z nasveti, ne rabiš jih upoštevati. Delaj napake, saj se samo tako lahko kaj naučiš. Jaz pa ti bom stala ob strani vedno. Ker tako želim. Tudi kadar ne bom fizično prisotna.

Ker verjamem vate. Ker si super oseba. Prijazen, nasmejan, nepokvarjen, optimist, ker želiš drugim dobro in ker si hvaležen ... željan novih znanj ... topel ...

Imam te najrajši in včasih mi hoče zaradi tega kar srce počiti. Temu bi lahko rekla tista brezpogojna ljubezen. In čas preživet v tvoji družbi ... neprecenljivo!

Bodi, kar si!

In še vedno spiš jaz pa te gledam ...

On ... Tomaž ...

Leta nazaj sem razmišljala o tem, da bi začela pisati svoj blog. Saj to pa ja ni nič težkega. Mogoče za nekoga res ne. Zame je očitno bilo. Ker se ni popolnoma nič premaknilo. Je bila mogoče cona udobja preveč udobna? Ne, ni bilo to. Pojavila se je tista nebodijetreba beseda AMPAK ... Brezvredno breme, ki me je ohromilo ... Prisoten je bil strah. Strah pred neznanim, ki me je popolnoma paraliziral, ne glede na to, da se mi je zdela ideja kar dobra. Kaj če ne bom dobra v tem? Kaj če ljudem ne bo všeč tisto, o čemer bom pisala?           Kaj če ...? Kaj če ...?

Leta pa so minevala. Nobene kreative, nobene ideje, kaj početi sama s sabo. No, saj dolgčas mi ni bilo nikoli, ni pa bilo to to. Želela sem narediti nekaj, nekaj, kar nisem naredila še nikoli. Saj veste, kako gre tisti pregovor: If you want something you never had, you have to do something you've never done.

Tako sem proti koncu maja naletela na njega, Tomaža. Tomaža Gorca. Na videz umirjenega, skromnega. Da ne bo pomote – ne poznam ga. Mislim, vem, kdo je ampak osebno se (še) nisva spoznala. Bila sem na brezplačnem seminarju Mentor2millions, kjer je bil govorec tudi Tomaž. Svetovni popotnik in podjetnik, ki se ukvarja z optimizacijo in izdelavo spletnih strani. Če vas zanima kaj več o Tomažu, si lahko preberete tukaj, saj o svojih projektih tudi sam veliko piše.

Ko je stopil na govorniški oder nisem pričakovala, da se me bo prav on toliko dotaknil. Da bo prav on tisti, ki bo priklical v sedanjost mojo željo po pisanju bloga. Poslušala sem ga z odprtimi usti, kajti njegov glas in vera v to, da je vse mogoče, če vztrajaš, sta me odpeljala v neko drugo dimenzijo. Takrat sem pomislila, če lahko Tomaž Gorec, lahko tudi jaz. V čem je on boljši? Zakaj ne bi uspelo tudi meni?

In minila sta nekje dva tedna, ko je bil moj prvi blog spisan. Občutek je bil fenomenalen. Povozila sem vse tiste če-je. Ni jih bilo več. Tudi strah, tista mala zloba, ki nam preprečuje, da zasijemo v vsem svojem sijaju, je čudežno izpuhtel. Takrat mi je bilo žal, da Tomaža na tistem seminarju nisem objela. Veliko mi je dal, čeprav se tega sploh ni zavedal. Med drugim sem dobila tudi tisto prepotrebno »brco v rit«. In tisti objem, ki je bil namenjen njemu, Tomažu, je odšel z mano domov.

Gospodič Gorec spada v tisto skupino ljudi, ki je plačana za svoj hobi. Seveda, ko pa se mu v glavi rojevajo vedno nove in nove ideje. In te ideje prinesejo rezultate. V takšni in drugačni obliki. In trenutno se je odpravil na 20.000 km dolgo pot po Evropi. Ker ve, da je to dobra promocija za njegovo podjetje. Ker je drugačna.

Če lahko Tomaž, lahko tudi mi!

Zato lahko rečem samo: Hvala, Tomaž!

Tudi jaz, skoraj sedemletni črn labradorec, sem dobil svoj za vedno dom

Nisem razumel, kaj je narobe z mano. Zakaj moram živeti na cesti in se boriti za košček prostora, kjer bom lahko prespal noč? Zakaj se moram za vsak grižljaj, ki ga pojem, na smrt spopasti z nasprotnikom? Zakaj moram biti vsak dan 100% zbran, samo zato, da preživim? Nikomur nisem storil nič žalega, želel sem samo imeti nekoga, ki bi me imel rad. Pa so me moji nekdanji lastniki vseeno zapustili. 

Taval sem po ulicah in čakal, da me kdo opazi in se na prvi pogled zaljubi vame. Čakal sem in čakal. Čakal toliko časa, da sem tako zbolel, da so me na veterinarski kliniki, kjer sem pristal, skoraj evtanazirali. Seveda sem zbolel, kaj ne bi, ko pa sem namesto hrane jedel samo embalažo. Tisto, ki je vsaj malo dišala po hrani. Okus hrane sem skoraj že pozabil. Ampak dal bi tudi kakšno leto svojega življenja, da bi se vsaj enkrat v miru do sitega najedel.

Namenoma sem hotel pozabiti, kaj se je z mano dogajalo, ko sem bil še v tistih letih, ko bi moral od zdravja in sreče žareti kot biser. Ker so bili spomini vse kaj drugega, kot lepi. V teh spominih je bilo toliko bolečine, da še danes kakšno noč preživim v najbolj morastih sanjah. Sanjam, kako me brcajo. Sanjam, kako me tepejo. Sanjam, da sem lačen, premražen, osamljen. Ko se zbudim in vidim, da so bile to le sanje, sem tako srečen, da mi po obrazu spolzi solzica. Tista solzica, veste, solzica sreče. Ja, tudi kužki jokamo. Tudi kužki čutimo. Čutimo človeško bolečino, čutimo človeško veselje - tudi kužki, saj smo vendarle živa bitja.

No, del mojega življenja po tistem, ko so me našli in odpeljali na veterinarsko kliniko, se je po nekajmesečnem zdravljenju končal srečno. Takrat sem nekaj časa preživel v zavetišču pri enem fantu in punci, ki sta me non stop vozila na razne operacije, preglede, kontrole. Zapravila sta enormne količine denarja. Tisti, ki imate hišne ljubljenčke točno veste, kako so te storitve drage. Za to sem jima neizmerno hvaležen.

Zakaj nisem ostal pri njima? Zato, ker sta tako dobrega srca, da skrbita za kužke, ki se znajdejo v taki situaciji, kot sem se jaz in jim potem poiščeta njihov dom za vedno.

Ampak pri meni je to obdobje trajalo skoraj eno leto. Nihče me ni hotel. Slučajno sem enkrat ujel, da so Hrvati (živel sem namreč na Hrvaškem) zelo vraževerni in da je črnemu, večjemu psu, zelo težko najti dom. Sploh pa tako staremu, kot sem jaz. Nikakor se ni pojavil tisti človek, ki bi bil moj. Samo moj. Nikakor. Ampak moja takratna skrbnika nista obupala. Verjela sta, da se bo tudi meni narisalo sonce. In res se je.

Nekega sončnega dne, kot da bi čutil, je prišla ona. Ona, s svojo družino. Prišla je v naše zavetišče samo zaradi mene. Si morete misliti? Mislil sem, da bom od sreče kar omedlel. Še bolj sem bil prijazen, razigran in vesel kot ponavadi, samo zato, da bi me vzljubila in postala samo moja. Ampak sedaj, ko gledam slike za nazaj, se mi zdi, da je bila to ljubezen na prvi pogled.

Odpeljali so me. V drugo državo. V Slovenijo! Niti približno se mi ni sanjalo, kako se bo to vse razvilo. A je moja gospodarica vedela, da jaz ne »govorim« slovensko? Uf, to bo šele zabavno ...

Tako sem že na prvem sprehodu pokazal, kdo sem in da z mano ni heca. Zakaj sem bil tak? Agresiven, napadalen, dominanten ... Nimam pojma ... Mogoče sem se bal, da bom čez nekaj časa spet odšel drugam, pa mi je bilo vseeno? Po nekem času življenja v Sloveniji sem se začel zavedati, da če moja gospodarica ne bi bila taka, kakršna je, bi po hitrem postopku pristal v mojem prejšnjem domu, v zavetišču blizu Zagreba. In spet postal Hrvat.

Tudi ona je (poleg veterinarjev in takratnih skrbnikov) vložila ogromno časa, energije, volje in vztrajnosti v naju. Predvsem v mene. Naučila me je veliko ukazov. Tistih, ki so v hrvaščini zveneli čisto drugače kot v slovenščini. In takih, ki jih takrat sploh nisem poznal, saj jih nisem potreboval. 

Sploh pa sem ji hvaležen, ker mi je v praksi pokazala, da niso vsi kužki agresivni in sovražni. Hm, jaz sem bil zelo, ampak sem se s časom tega odvadil. No, ne še čisto, saj so nekateri vzorci še vedno zasidrani v moji podzavesti. Se pa zelo trudim, saj za nagrado dobim potem sprehod brez povodca. In priboljšek. To pa tudi nekaj šteje, kajne ...

Sem že omenil, da je moja gospodarica samo zame sešila posteljo? Tako mehko, veliko. Kamor se lahko zleknem kadarkoli. Dostikrat pa se zlekne tudi ona zraven mene, saj se imava tako zelo rada, da je moja posteljica dovolj velika za oba. Dobil sem tudi svojo posodico za vodo, v kateri je voda vedno sveža. Da pa o lastni posodici za hrano ne zgubljam besed ... Fenomenalno.

Sprehodi? Zakon! Veliko sem zunaj. Tekam ne prav veliko, na momente sem taka mala lenoba. Pa tudi moj želodec ni več tak, kot bi moral biti. In ker me po igri s kakšnim kužkom sili na bruhanje, včasih tudi bruham, raje ne izzivam. Saj veste, zdravje je na prvem mestu! To vemo mi, ki smo že smrti gledali v oči.

Pa še to bi vam rad povedal: Letos grem na morje. Jooooj, kako se veselim.

Vaš Zen.

Z leti dojameš ...

kaj so te starejši učili skozi življenje. Ugotoviš, da življenje samo postane lažje, če imaš nekoga, s katerim se smejiš, jočeš, odraščaš, se razvijaš, iščeš samega sebe in svoje potenciale ...

Imam srečo, da imam tisto peščico ljudi, ki so prav to. Ena teh oseb je moja srčna prijateljica, moj podporni steber. Moja Vesna.

Draga moja, davnega leta xx te je pot zanesla v moje življenje. Od takrat so moji dnevi obarvani z mavrico. Pisano, veselo, barvito. Nimam besed, s katerimi bi opisala svoje občutke. Daješ mi vse tisto, kar najboljši prijatelj lahko nekomu da. Smeh in solze. Solze žalosti in solze sreče. Pogovore, oporo, čas, ljubezen, razumevanje, svojo ramo, ko mi je hudo. In tvoj topel, pristen objem.

Imeti tebe v svojem življenju je nekaj, kar si vsak lahko samo želi. Tvoja energija, tvoj optimizem – tudi takrat, ko ti življenje prinese kakšno neprijetno situacijo – neprecenljivo. Vem, da me spoštuješ, vem, da verjameš v mene. Za to sem ti hvaležna do lune in nazaj. In neizmerno te imam rada.

Si oseba, s katero sem preživela in doživela že marsikaj. Nisi klonila. Niti takrat, ko so bili težji trenutki. S tem si samo dokazala, ne samo sebi, pač pa tudi meni, da močna volja in nasmeh podreta še tako trden zid. Naučila si me, da je vse odviso od tega, s kakšnim pogledom človek gleda na situacijo. In ti vedno gledaš na svet pozitivno. Veselo. Nasmejano. To te naredi veliko. V duši, v srcu.

Verjameš v sebe. S tem tudi ostali ... verjamemo. V tebe ... in sami v sebe. Tvoja srčnost je nekaj, kar manjka večini ljudi. Tvoja dobrota prav tako.

In svojo energijo si začela vlagati v svoje izdelke. S tem puščaš pečat v marsikom od nas. In iz tvojih izdelkov se ta energija čuti. Kot da bi imel človek del tebe vedno ob sebi. Božansko.

Verjamem, da bo tvoja sobazrazgledom prodrla v sam vrh. Ker si spoznala »pravila« vztrajnosti. Ker veš, da tisto, kar delaš, delaš dobro in s srcem. Samo pogumno naprej. Vztrajno. Samozavestno.

Imeti tebe ... tudi to je OBILJE!

Velik poklon!

PS: Skupaj zmoreva več. Saj veš ... ko nemogoče postane mogoče. Cmok :)

Delavnica Rojeni v obilju

Delavnica Rojeni v obilju – pod okriljem Delta life coachinje Sandre Antanasović

Pred časom mi je prijateljica povedala, da se bo pričela delavnica z imenom “Rojeni v obiju”. Ker se mi je zdela tema zanimiva, me je takoj pritegnila. Sploh, ker je bila cenovno ugodna, poleg desetih ur “izobraževanja” sem pa postala tudi ponosna lastnica knjige Boba Proctorja – Rojeni v obilju.

Seveda si nisem znala predstavljati, kako bo vse skupaj potekalo. Ampak to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Ker sem verjela, da me je pot zanesla tja z namenom. Prav med te ljudi, ki sem jih tam spoznala.

In tako sem spoznala tudi našo Sandro. Mlado dečvo, željno znanja. Deklino, ki ima ogromno željo, kako to osvojeno znanje prenesti tudi na druge. Deklino, ki se maksimalno trudi opraviti tisto, kar dela dobro. In to dela s srcem, kar človeku ne ostane skrito. Deklino s prav posebno energijo. Nadvse pozitivno.

Hm, kaj sem odnesla od delavnice … mogoče sem si malo drugače zastavila vse skupaj, kajti na obilje nisem gledala iz materialnega vidika. Je bila to moja napaka? Ne verjamem, ker če bi bilo tako, bi se s teh delavnic kaj hitro odstranila. Pa se nisem. Ker je vsako srečanje prineslo nekaj novega. Nove poglede, nove delitve izkušenj, nove ideje …

Najbolj pa mi je odgovarjala vaša energija, vaš pozitivizem. Človek vas preprosto mora imeti rad!

Hvala vam za vse trenutke, ki sem jih lahko preživela v vaši družbi. Hvala, ker ste mi pokazali, da obstajajo tudi ljudje, ki se veselijo uspeha drugih. Hvala, ker sem skozi knjigo in skozi vas odkrivala samo sebe. No, pravzaprav se našla še nisem, zato sem se že prijavila na našo naslednjo delavnico, katero bo prav tako vodila naša Sandrica.

Naj povem, da sem se zaradi vas vsakič, ko sem prišla domov, počutila, kot da sem sklatila zvezdo z neba. Hvala, ker ste me razsvetlili, da je denar moj služabnik, da on služi meni, ne jaz njemu. Morda se je moj pogled in odnos prav na podlagi tega stavka obrnil popolnoma v drugo smer. Ker denar je začel nepričakovano pritekati. In to z več različnih koncev. Zanimivo, a ne …

Predvsem pa hvala, ker ste mi vsidrali besedo VZTRAJNOST v še tako majhno celico v mojem telesu :)

Kdor želi spremeniti pogled na obilje, s to delavnico res nima kaj izgubiti, kvečjem pridobi lahko ogromno. Ker naložba v znanje je najboljša naložba. In znanja nam nihče ne more vzeti.

Sandra, Janez, Vesna, Klemen … rada vas imam. Hvala, ker ste. 

Če bi radi spoznali našo Sandro, vas čaka povezava do nje tukaj :)

Belinda

"Nasmehnite se vsakomur, ki ga boste danes srečali. Koristilo bo prav vsem" :)
- Louise Hay