Skupno število ogledov strani

petek, 01. julij 2016

Nič ni samoumevno


Ja, tudi meni se je to zgodilo ... Nepričakovano ... Kot strela z jasnega ... odpoved ... tehnološki višek ... Najprej sem bila seveda šokirana in sem potrebovala nekaj časa, da sem sploh dojela, kaj se dogaja. Potem se mi je v glavi začel odvijati film: kako bom ... kaj bom ... najemnina ... šoloobvezen otrok ... stroški ... jao, jao ... Skratka, po prvem šoku nešteto vprašanj ... Nikoli pa tistega: Zakaj prav jaz?

In takrat se je pregovor, kar te ne ubije, te naredi močnejšega, še kako izkazal. Res je, da sem v vseh svojih letih življenja doživela ogromno padcev, zaničevanja, nespoštovanja ... veliko grdega ... Zato sem si takrat prisegla, da zaradi denarja ne bom nikdar slabe volje. Da ne bom nikdar dopustila, da me to potolče in mi vzame voljo do življenja. Kako bom? Mah, bom že!

Obdobje, ki se je začelo po izgubi službe sem vzela kot nekaj, čez kar moram prejadrati. Ok. Let the game begin.

Prvih šest mesecev je bilo seveda lažje, saj sem dobivala denarno nadomestilo. Potem pa tudi tega ni bilo več. In kot so izginjali evrčki z mojega računa, tako so izginjali ljudje iz mojega življenja. Eden po eden. Ljudje, za katere sem mislila, da so moji prijatelji. In izgubo nekaterih sem res, res težko prebolela. Najbolj so bolela njihova (ne)dejanja. In v ušesih so odzvanjale njihove besede: ne skrbi, saj ti bomo pomagali. Pomagali so tako, da me niso nikoli poklicali, kaj šele prišli na obisk. Da bi se pa kdo spomnil otroku prinesti banano, o tem sem lahko samo sanjala. Ne bom rekla, da ni bolelo, prekleto je bolelo. Bolj kot samo dejstvo, da sem se kot dobra delavka znašla med tistimi stotimi tisoči, uradno nezaposlenimi.

Se strinjam, to ni bil njihov problem. Zakaj sem sploh premišljevala o tem, da bi mi lahko pomagali? Zakaj? Zato, ker se zavedam, da se lahko situacija zelo hitro obrne ...

V tistem času sem spoznala, kaj pomeni EN evro. En samcat evro. Za marsikoga nič, meni je predstavljal celo bogastvo. Živo imam pred očmi, ko je otrok potreboval nove superge ... malo je manjkalo, pa bi se mi v trgovini ulile solze. Komaj sem se zadržala. Res je bila cena borih 20€ ... ampak to je bil znesek, ki sva ga imela midva za cel mesec za hrano ...

Na drugi strani pa je ostala peščica tistih PRAVIH prijateljev. Tistih, ki so prišli z vrečko dobrot (beri živil, čistil, tudi kakšna čokolada se je znašla v vrečki. Za mojega najstnika). In ne, jaz nisem bila ena tistih, ki jim je bilo izpod časti sprejeti ponujeno roko. Z veseljem sem jo. Ker brez tega ne bi zmogla. Pač, povem iskreno.

Takrat sem začela gledati na marsikateri dogodek, ljudi, prijateljstvo ... popolnoma z drugimi očmi. Začela sem ceniti vse tisto, kar mi je bilo do tedaj samoumevno. Nič ni samoumevno, dragi moji! Postala sem hvaležna za vse tisto, kar imam in nisem se obremenjevala zaradi tistega, česar nimam. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem nehala pričakovati – ker sem ugotovila, da so me pričakovanja delala nesrečno. Ker sem nekaj pričakovala, in tega nisem dobila, doživela ...

In, dragi moji, jaz ne pozabljam. Ne bom pozabila evrčkov, skritih pod listom papirja na mizi, ne bom pozabila novega spodnjega perila, nogavic, ne bom pozabila, kaj ste Primorci (še dandanes popolni neznanci) naredili za naju, ne bom pozabila nove frizure pri frizerju, vseh kav, ne bom pozabila mamice, ki mi je v dlan porinila 100€, izletov, kosil ... še bi lahko naštevala, veliko je bilo tega.

Zato vam polagam na srce, kadar se znajdete v težki življenjski situaciji – NE OBUPAJTE! Vedno se najde vsaj ena roka, ki pomaga. Vsaj ena glava, ki razume. Vem in verjamem, da je težko, sem šla sama čez to, ampak verjemite, da se vse postavi na svoje mesto. Včasih prej, včasih traja malo dlje. Je pa potem toliko bolj sladko.

Danes (čisto mimogrede, še vedno sem brez službe) razmišljam čisto drugače, kot sem takrat. Ljudem dam, kar imam in kar lahko. Lepo besedo, objem, nasvet, ramo za zjokati, čas za pogovor, nasmeh, prijaznost, dobro voljo ... nič ne stane, pa marsikomu polepšam dan.

Hvaležna sem za tako izkušnjo, saj sem se v tem času reees ogromno naučila. In čutim velik napredek v svoji notranjosti. Znam si vzeti čas samo zase. Bolj sem mirna, določene situacije me ne vržejo več iz mojih tirnic, pozitivno gledam na življenje, ne posvečam več pozornosti tistemu, kar mi je nepomembno ... lahko rečem, da sem srečen človek. In vsak trenutek izkoristim za to, da se imam lepo.

Predvsem so mi ljudje pokazali, kakšni brezbrižneži in kakšni prijatelji so lahko. Tudi za to lahko rečem samo hvala. Nekatera naša prijateljstva so se končala, nekatera pa so se poglobila. Za slednje verjamem, da ostanejo forever.



Don't forget: Believe in yourself!













Ni komentarjev:

Objavite komentar