Skupno število ogledov strani

četrtek, 01. september 2016

Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...

Besede, ki jih vse prevečkrat slišim. Od staršev in od starih staršev. Včasih imam občutek, kot da so oni, ko so se rodili, že vse znali.

A ni logično, da otrok pri dveh letih še ne zna zavezati vezalk? Seveda je. Ampak, če mu bomo kupovali samo obutev na ježke, tudi pri šestih letih ne bo znal.

Verjamem, da se nihče ne spomni prvih “spoznavanj” z žlico. Hrana je bila povsod, samo tam, kjer bi morala biti, ni bila.

Koliko truda je potrebnega, da ujameš ravnotežje pri hoji … Koliko truda je potrebnega, da svinčnik obstane med tistimi malimi prstki ... Ja, tudi listanja knjig smo se morali naučiti – v nasprotnem primeru so bile strani vse raztrgane. In še bi lahko naštevala. Ampak, saj razumemo poanto, a ne.

Spomnim se svojega sina, ko se je začel zjutraj sam oblačiti. Ker je začel res zelo zgodaj, je porabil celo uro, da je spravil oblačila na sebe. Lahko si predstavljate, kako … Vse, razen hlač, je imel oblečeno kontra. Ja in? Vsak dan je “treniral” in ko so se drugi otroci tega šele začeli učiti (beri, ko so jim starši blagovolili prepustiti to opravilo), je bil on na tem področju že pravi mojster.
V istem obdobju, ko se je začel oblačiti, si je tudi sam začel pripravljati zajtrk. No, kruh sem mu seveda odrezala jaz, ker to je bil pa res prevelik zalogaj za takega malčka. Ampak namaz si je pa znal namazati na kruh. Lahko si predstavljate, da ni pristal samo na kruhu. Tudi mleko si je nalival sam v skodelico. Kar se je polilo, sva pobrisala in to je bilo to. In s tem sva se spet učila. Kako pobrisati mizo. Kako sprati viledo ...

Vsi vemo, da so mali otroci presrečni, kadar jim starši prepustimo kakšno opravilo. Takrat se počutijo napol odrasle in seveda zelo pomembne. »Uauuuu, mami je rekla, da lahko operem solato.« In potem še stokrat vprašajo, če je solata dobra, ob tem pa ne pozabijo poudariti, da so jo sami oprali. Ja, to so naši malčki.
Vsak otrok naj pripravi mizo za kosilo. Ne, noben krožnik ni toliko težak, da ga otrok ne bi mogel dvigniti. Pač, bo nosil enega po enega. Ravno zaradi tega se morate zelo dobro organizirati in se zavedati, da miza ne bo pripravljena v minuti. Delo bo opravil, le malo več časa bo potreboval. Pa nože naj na mizo prnesejo odrasli, v izogib nepotrebnim poškodbam.

Ne pozabite, da s hvaljenjem dosegamo čudeže. Ko otrok začuti, da je nekdo na njega ponosen, da je nekdo vesel, ker je nekaj naredil dobro, se bo začel še bolj truditi na vseh področjih. Samo pustimo jim prosto pot.

Si predstavljate, kako bi se vi počutili, če bi vam vsakič, ko bi želeli narediti kaj novega, nekdo dihal za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš … To se mi zdi kot nekakšna čustvena klofuta.

Naj otrok sam ugotovi, česa je zmožen in česa ne. Podprimo otroka pri njegovih odločitvah. Pri njegovih poskusih. Ja, velikokrat bo padel. Se poškodoval. Velikokrat bo prevrnil kozarec. Kepica sladoleda se bo razlezla čez pol pločnika, razlil bo mešanico za mehurčke ... Marsikaj mu bo spodletelo. Ampak, s tem se bo naučil, kako se stvarem streže. In tukaj se še kako izkaže, zakaj je vztrajnost tako pomembna. In s poskusi in vztrajnostjo bo lahko sam sebi dokazal, da zmore. Seveda, če mu ne boste na vsakem koraku dihali za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...







Ni komentarjev:

Objavite komentar