Besede, ki jih vse prevečkrat slišim. Od staršev in od starih staršev.
Včasih imam občutek, kot da so oni, ko so se rodili, že vse znali.
A ni logično, da otrok pri dveh letih še ne zna zavezati vezalk? Seveda je.
Ampak, če mu bomo kupovali samo obutev na ježke, tudi pri šestih letih ne bo
znal.
Verjamem, da se nihče ne spomni prvih “spoznavanj” z žlico. Hrana je bila
povsod, samo tam, kjer bi morala biti, ni bila.
Koliko truda je potrebnega, da ujameš ravnotežje pri hoji … Koliko truda je
potrebnega, da svinčnik obstane med tistimi malimi prstki ... Ja, tudi listanja
knjig smo se morali naučiti – v nasprotnem primeru so bile strani vse
raztrgane. In še bi lahko naštevala. Ampak, saj razumemo poanto, a ne.
Spomnim se svojega sina, ko se je začel zjutraj sam oblačiti. Ker je začel res
zelo zgodaj, je porabil celo uro, da je spravil oblačila na sebe. Lahko si
predstavljate, kako … Vse, razen hlač, je imel oblečeno kontra. Ja in? Vsak dan
je “treniral” in ko so se drugi otroci tega šele začeli učiti (beri, ko so jim
starši blagovolili prepustiti to opravilo), je bil on na tem področju že pravi
mojster.
V istem obdobju, ko se je začel oblačiti, si je tudi sam začel pripravljati
zajtrk. No, kruh sem mu seveda odrezala jaz, ker to je bil pa res prevelik
zalogaj za takega malčka. Ampak namaz si je pa znal namazati na kruh. Lahko si
predstavljate, da ni pristal samo na kruhu. Tudi mleko si je nalival sam v
skodelico. Kar se je polilo, sva pobrisala in to je bilo to. In s tem sva se
spet učila. Kako pobrisati mizo. Kako sprati viledo ...
Vsi vemo, da so mali otroci presrečni, kadar jim starši prepustimo kakšno
opravilo. Takrat se počutijo napol odrasle in seveda zelo pomembne. »Uauuuu,
mami je rekla, da lahko operem solato.« In potem še stokrat vprašajo, če je
solata dobra, ob tem pa ne pozabijo poudariti, da so jo sami oprali. Ja, to so
naši malčki.
Vsak otrok naj pripravi mizo za kosilo. Ne, noben krožnik ni toliko težak,
da ga otrok ne bi mogel dvigniti. Pač, bo nosil enega po enega. Ravno zaradi
tega se morate zelo dobro organizirati in se zavedati, da miza ne bo
pripravljena v minuti. Delo bo opravil, le malo več časa bo potreboval. Pa nože
naj na mizo prnesejo odrasli, v izogib nepotrebnim poškodbam.
Ne pozabite, da s hvaljenjem dosegamo čudeže. Ko otrok začuti, da je nekdo
na njega ponosen, da je nekdo vesel, ker je nekaj naredil dobro, se bo začel še
bolj truditi na vseh področjih. Samo pustimo jim prosto pot.
Si predstavljate, kako bi se vi počutili, če bi vam vsakič, ko bi želeli narediti
kaj novega, nekdo dihal za vrat z besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš … To se
mi zdi kot nekakšna čustvena klofuta.
Naj otrok sam ugotovi, česa je zmožen in česa ne. Podprimo otroka pri
njegovih odločitvah. Pri njegovih poskusih. Ja, velikokrat bo padel. Se poškodoval.
Velikokrat bo prevrnil kozarec. Kepica sladoleda se bo razlezla čez pol
pločnika, razlil bo mešanico za mehurčke ... Marsikaj mu bo spodletelo. Ampak,
s tem se bo naučil, kako se stvarem streže. In tukaj se še kako izkaže, zakaj
je vztrajnost tako pomembna. In s poskusi in vztrajnostjo bo lahko sam sebi
dokazal, da zmore. Seveda, če mu ne boste na vsakem koraku dihali za vrat z
besedami: Pusti, bom jaz. Ti ne znaš ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar