Skupno število ogledov strani

četrtek, 26. januar 2017

A kaj si mislijo drugi? I don't care.

Ne vem, a je sedaj spet tak čas, ko ljudje preveč svojega časa, energije in misli posvečamo drugim. Kaj bodo drugi rekli, kaj si bodo drugi mislili ... pa saj oni točno vedo, kaj jaz zmorem, oni točno vedo, česa sem jaz sposoben ... in oni točno vedo, česa ne. Ne, ni res, dragi moji. Kaj je za vas dobro in kaj slabo veste samo in izključno samo vi. 

Nikdar in nikoli ne poslušajte drugih. Najbrž vas je življenje že nekaj naučilo. Če pa tega še ne veste, potem je skrajni čas, da to dojamete. Da se nehate obremenjevati, kaj drugi mislijo. Ne hodijo oni v vaših čevljih! Ne hodijo oni vaše poti!

Če vam paše skakati po lužah v rdečih gumjastih škornjih s črnimi pikami, potem to naredite. Zbudite otroka v sebi. Tistega iskrenega, radoživega, unikatnega otroka, na katerega ste že popolnoma pozabili. Če vam paše ležati na dekci sredi Tivolija, izvolite. Ne ozirajte se na poglede drugih.

Če se dobro počutite v kratki oblekici – čeprav imate kakšno kilco preveč – potem jo oblecite.
.
Če so vam všeč umetni, dolgi nohti, potem jih imejte. Vi z njimi perete posodo, kuhate, pospravljate, skratka počnete vse tisto, kar delajo dame s kratkimi nohti. Če vam je všeč živo rdeča barva las – pobarvajte si jih. Ampak, zavedajte se, da boste pri večini zbujali pozornost.

Nehajte se obremenjevati z drugimi. Nehajte posvečati svojih misli njim. Saj veste, kako pravijo: če drugi živijo v vaši glavi, potem vam morajo plačevati prekleto visoko najemnino. Koliko ste do danes zaslužili s tem? Dvomim, da kaj.

Želite oditi iz nezdravega okolja, odnosa, službe ... Odidite. Nehajte se sprenevedati, da bo bolje. Ker ponavadi ni. Nehajte dopuščati ljudem, da so nespoštljivi do vas. Prekinite stike z negativci in čustvenimi pijavkami. Spustite ljudi, ki vas vlečejo samo dol, da odidejo iz vašega življenja.

In spremenite svoje razmišljanje. S tem se začne. In ko boste ugotovili, da je nekaj na tem, ko boste začeli v svoje življenje privabljati nasprotja temu, kar sedaj doživljate ... potem bo življenje postalo lepše, znosnejše. In vsak dan bo lepši. In vsak dan boste nagrajeni z mnogimi malenkostmi. Samo prepoznati jih boste morali.

Najdite si hobije. Tiste, ob katerih se boste dobro počutili. Probajte kaj novega. Vseeno, če ne znate. Verjemite, sposobni ste sami sebe presenetiti. Verjemite v sebe!

Svoj čas preživljajte z ljudmi, ob katerih se dobro počutite. Z ljudmi, ki so pozitivni, pristni, odkriti, iskreni. Z ljudmi, ki vas nasmejejo. Z otroci. S psom, če ga imate. Pojdite v naravo. Zelena barva je odlična za naše počutje.

Začnite preživljati več časa sami s seboj. In začnite se ukvarjati sami s seboj. Drugi niso pomembni. No, ne da niso pomembni, mislim, da ste dojeli poanto vsega napisanega. Seveda je mnenje bližnjih pomembno – kadar je v mejah normale. Ni pa pomembno njihovo mnenje, kadar mislijo, da nam nekaj ne bo uspelo. Vedno poskusite. Večkrat, če je potrebno. Malo je takih, ki jim uspe iz prve.

Sprašujte. Ker dokler ne vprašate, je odgovor vedno ne ... Me prav zanima, nad kolkimi odgovori boste presenečeni ...

Tisti, ki me poznate, točno veste o čem govorim. In stojim za tem. Ker jaz sem dokaz, kaj se zmore in česa ne. Ker sem nehala poslušati druge in začela sebe. Ker sem verjela, da drugi že vedo ... 

In vseeno mi je, kaj si sosed misli o meni. Ker on je pač samo oseba, ki živi na drugi strani stene.

Sedaj pa grem z Zenom v naravo. Danes pač ni zelena, je pa zasnežena ... na en pogovor sama s sabo.




sreda, 04. januar 2017

Ker on je Zoki kralj

... ko ne veš, ko se malo izgubiš ... ko gledaš svoje vse na svetu, kako odhaja. No, ne dobesedno (še). Ko dobi krila, ko misli, da ve in zna vse na svetu ... ko čisto prehitro pride čas, ko se te neha »držat« za kiklo. 
Takrat se zaveš, da prihaja čas, ko bo imel tvoj najstnik vedno manj časa zate, ko bo vedno več stvari  pomembnejših od tebe.

Vem, vsi starši so šli čez to, ampak takrat, ko si sam »odhajal« je bilo to itak nekaj najbolj samoumevnega, normalnega. Danes pa se vsak dan bolj zavedam tega, da so vse, kar je ostalo ... le še topli, lepi, neponovljivi, enkratni spomini. Tisto nekaj, česar se bom po vsej verjetnosti oklepala še kar nekaj časa. Ker ne želim, da je drugače. Ker bi včasih najraje zavrtela čas nazaj in še enkrat podoživela vse padce, obiske na urgenci, vse čokoladne poljubčke, objemčke, vsa potepanja, zavijanja daril na skrivaj (a veste, tistih daril, ki jih prinese dedek mraz), podpise v beležki, zvedave poglede ... začutila tistega malega upornika, ki je govoril: »Jst sm Zoki kralj, men noben nč ne more!« Tistega malega upornika, ki je vedno vedel, kakšne so njegove pravice – dolžnost je bila pa beseda, ki v njegovem besednem zakladu takrat niti pod razno ni obstajala.

Pogrešam njegove risbice. Pogrešam njegova sporočilca na vseh možnih koncih. Pogrešam čase, ko sva počela ogromno stvari skupaj. Pogrešam večere, ko sem mu večer za večerom brala isto pravljico. Pogrešam dneve, ko je navil glasnost radia do konca, iz njega je pa tulil Klemen Klemen – vse hočjo met zlate rokavičke ... mislim, da ga ni CDja, ki bi ga tolikokrat slišala, kot sem slišala Trnow stajl. Ti, ti, Klemen!

In moj »malček« ... itak, da ni več malček. Ker raste, se razvija, dojema, občuti, se pogovarja ... popolnoma drugače. Seveda, tako mora biti. Ampak vseeno pa na momente kar zaboli, ko veš, da te vedno manj potrebuje. Da vedno več stvari uredi sam. Da počasi začenja prevzemati vedno več odgovornosti nase.

In potem misli odtavajo v neznano. Kaj bo z njim? Kam ga bo pot zanesla? Bo zmogel vse pritiske in tegobe tega sveta? Ja, itak da bo. Tudi mi smo.

Bo kdaj obležal zaradi alkohola? Po vsej verjetnosti. Bo kdaj skadil joint? Po vsej verjetnosti. Bo prišla tista prva, srečno nesrečna ljubezen? Definitivno. Veliko število nas je tistih, ki smo dali vse to čez v mladih, norih najstniških letih. In po nepotrebnem si zatiskamo oči, da naš otrok pa že ni tak. Ah, kje pa, naš pa že ne. Samo sosedov je tak. In povečini starši pozabljamo, da smo bili tudi mi mladi. Trapasti. Neodgovorni. Uporniški. Močni na jeziku, šibki na znanju in izkušnjah.

Zato je več kot potrebno graditi na zaupanju od otrokovega rojstva naprej. Čeprav marsikdo misli, kaj pa otrok ve. No, mogoče res ne ve, ne razume, sigurno pa čuti. Čuti več kot mi mislimo. Saj otroci niso neumni. Pomembno je, da smo pri vzgoji striktni, dosledni. Ne glede na to, da se nam srce para, ko gledamo tiste mile, nesrečne očke, ki od nas nekaj želijo. Been there, done that.
In življenje teče dalje ...