Skupno število ogledov strani

sreda, 29. junij 2016

Lep si!

Ura kaže čez eno ... Spiš. Gledam te. Gledam te, kot že ničkolikokrat poprej. Tvoje dihanje je enakomerno. Tvoj obraz je obraz, ki je zame najlepši na svetu. In tak bo tudi ostal. Za vedno.

Kam so te popeljale tvoje sanje? V nove avanture? Novim izzivom naproti?

Ob tebi čutim tisto, kar ne morem čutiti ob nikomer. Ta ljubezen je enkratna. Edina. Neponovljiva. In tvoja energija mi daje tisto, kar mi ne more dati nihče. Tvoj optimizem omili marsikatero težavo, pa čeprav za njo sploh ne veš. Tvoja volja do življenja je nekaj, kar meni včasih primanjkuje. Pa čeprav samo za kakšno minuto.

Mogoče se sliši za koga neverjetno, ampak tudi ti si me naučil veliko. Če se malo pohecam, tudi upoštevanja cestno prometnih predpisov, ko si kot mali fantek kukal z zadnjega sedeža najinega avta in me znal opozoriti, če sem prehitro peljala.

Vem, da nama je življenje velikokrat postreglo z izzivi, za katere sem mislila, da jih ne bova zmogla. Ampak sva jih. S tem sva postala močnejša. In vsakič bogatejša za eno izkušnjo več. Za to morava biti hvaležna, saj sva včasih delovala kot eno. Nisva klonila.

Še vedno spiš. Meni pa od čustvenega navala solze polzijo po licih. Same. Premišljujem o preteklosti.  Katere poti vse si moral prehoditi, da si postal tak človek, kot si danes. Koliko polen si dobil pod noge ...

Ampak si vztrajal. Nisi obupal. Zaradi tega te občudujem. Ker vem, da bi bil včasih tak zalogaj preveč tudi za odraslo osebo, kaj šele za nekoga, ki se je življenja šele začel učiti.

Tako kot ti, vem tudi jaz, da si na tisti poti, ki ti bo prinesla veliko lepega. Pot, ki bo prinesla tudi manj lepe izkušnje. In prav je tako. Zato, da boš znal ceniti tisto, kar imaš. Uči se od boljših. In od slabših. Saj veš, da vsak človek pride v naše življenje zato, da nam nekaj da ali pa vzame. In od tebe je potem odvisno, kako boš vse to »predelal«. Lahko narediš iz tega celo dramo, lahko pa si hvaležen za lekcijo. Takšno ali drugačno. Življenje zna biti zelo enostavno, ampak smo mi tisti, ki si ga znamo zelo zakomplicirati.

Vedno ti pravim, zato se bom danes spet ponovila: sledi svojim sanjam in ne bodi z malim zadovoljen. Veš, da si sposoben in da zmoreš. To si že velikokrat dokazal. Predvsem samemu sebi. Na poti do svojih ciljev bodi vztrajen. Ker vztrajnost prinese želene rezultate. Poskusi vsak dan nekaj novega in ne poslušaj tistih, ki ti pravijo, da se ne da, da je nemogoče. Tako razmišljajo oni ...

Mogoče danes še ne razumeš, kaj ti želim povedati, z leti pa boš razumel. Kot danes razumeš, da je bila tista najgrša klofuta nekaj najlepšega, kar se ti je lahko zgodilo. Ker s tem si postal drugačna oseba. Začel si verjeti v sebe. Vem, da je bilo ob vseh udarcih težko ... ampak si zmogel. Ker si bil končno za svoj trud nagrajen. Ker si spoznal ljudi, ki so cenili tvoje znanje. Ker si spoznal ljudi, ki so verjeli v tebe.

Hvaležna sem, da sva navkljub vsemu zgradila tak odnos, kakršnega imava danes. Vem, da sem dober »učitelj«. Ne glede na vse prejokane noči, ko sem mislila, da sem kot starš pogorela na celi črti, sem danes prepričana, da sem ravnala prav. Sicer sem tudi jaz dobila kar nekaj klofut, predno sem dojela, da jaz vem, kaj je zate dobro. Da jaz vem, koliko in česa si sposoben. Pa nisem ena tistih mamic, ki hoče preko otroka doseči svoje neuresničljive sanje. Tvoje sanje so tvoje sanje. Tvoji cilji so tvoji cilji. Pomagam z nasveti, ne rabiš jih upoštevati. Delaj napake, saj se samo tako lahko kaj naučiš. Jaz pa ti bom stala ob strani vedno. Ker tako želim. Tudi kadar ne bom fizično prisotna.

Ker verjamem vate. Ker si super oseba. Prijazen, nasmejan, nepokvarjen, optimist, ker želiš drugim dobro in ker si hvaležen ... željan novih znanj ... topel ...

Imam te najrajši in včasih mi hoče zaradi tega kar srce počiti. Temu bi lahko rekla tista brezpogojna ljubezen. In čas preživet v tvoji družbi ... neprecenljivo!

Bodi, kar si!

In še vedno spiš jaz pa te gledam ...





ponedeljek, 13. junij 2016

On ... Tomaž ...


Leta nazaj sem razmišljala o tem, da bi začela pisati svoj blog. Saj to pa ja ni nič težkega. Mogoče za nekoga res ne. Zame je očitno bilo. Ker se ni popolnoma nič premaknilo. Je bila mogoče cona udobja preveč udobna? Ne, ni bilo to. Pojavila se je tista nebodijetreba beseda AMPAK ... Brezvredno breme, ki me je ohromilo ... Prisoten je bil strah. Strah pred neznanim, ki me je popolnoma paraliziral, ne glede na to, da se mi je zdela ideja kar dobra. Kaj če ne bom dobra v tem? Kaj če ljudem ne bo všeč tisto, o čemer bom pisala?           Kaj če ...? Kaj če ...?

Leta pa so minevala. Nobene kreative, nobene ideje, kaj početi sama s sabo. No, saj dolgčas mi ni bilo nikoli, ni pa bilo to to. Želela sem narediti nekaj, nekaj, kar nisem naredila še nikoli. Saj veste, kako gre tisti pregovor: If you want something you never had, you have to do something you've never done.

Tako sem proti koncu maja naletela na njega, Tomaža. Tomaža Gorca. Na videz umirjenega, skromnega. Da ne bo pomote – ne poznam ga. Mislim, vem, kdo je ampak osebno se (še) nisva spoznala. Bila sem na brezplačnem seminarju Mentor2millions, kjer je bil govorec tudi Tomaž. Svetovni popotnik in podjetnik, ki se ukvarja z optimizacijo in izdelavo spletnih strani. Če vas zanima kaj več o Tomažu, si lahko preberete tukaj, saj o svojih projektih tudi sam veliko piše.

Ko je stopil na govorniški oder nisem pričakovala, da se me bo prav on toliko dotaknil. Da bo prav on tisti, ki bo priklical v sedanjost mojo željo po pisanju bloga. Poslušala sem ga z odprtimi usti, kajti njegov glas in vera v to, da je vse mogoče, če vztrajaš, sta me odpeljala v neko drugo dimenzijo. Takrat sem pomislila, če lahko Tomaž Gorec, lahko tudi jaz. V čem je on boljši? Zakaj ne bi uspelo tudi meni?

In minila sta nekje dva tedna, ko je bil moj prvi blog spisan. Občutek je bil fenomenalen. Povozila sem vse tiste če-je. Ni jih bilo več. Tudi strah, tista mala zloba, ki nam preprečuje, da zasijemo v vsem svojem sijaju, je čudežno izpuhtel. Takrat mi je bilo žal, da Tomaža na tistem seminarju nisem objela. Veliko mi je dal, čeprav se tega sploh ni zavedal. Med drugim sem dobila tudi tisto prepotrebno »brco v rit«. In tisti objem, ki je bil namenjen njemu, Tomažu, je odšel z mano domov.

Gospodič Gorec spada v tisto skupino ljudi, ki je plačana za svoj hobi. Seveda, ko pa se mu v glavi rojevajo vedno nove in nove ideje. In te ideje prinesejo rezultate. V takšni in drugačni obliki. In trenutno se je odpravil na 20.000 km dolgo pot po Evropi. Ker ve, da je to dobra promocija za njegovo podjetje. Ker je drugačna.

Če lahko Tomaž, lahko tudi mi!


Zato lahko rečem samo: Hvala, Tomaž!



nedelja, 12. junij 2016

Tudi jaz, skoraj sedemletni črn labradorec, sem dobil svoj za vedno dom


Nisem razumel, kaj je narobe z mano. Zakaj moram živeti na cesti in se boriti za košček prostora, kjer bom lahko prespal noč? Zakaj se moram za vsak grižljaj, ki ga pojem, na smrt spopasti z nasprotnikom? Zakaj moram biti vsak dan 100% zbran, samo zato, da preživim? Nikomur nisem storil nič žalega, želel sem samo imeti nekoga, ki bi me imel rad. Pa so me moji nekdanji lastniki vseeno zapustili. 
Taval sem po ulicah in čakal, da me kdo opazi in se na prvi pogled zaljubi vame. Čakal sem in čakal. Čakal toliko časa, da sem tako zbolel, da so me na veterinarski kliniki, kjer sem pristal, skoraj evtanazirali. Seveda sem zbolel, kaj ne bi, ko pa sem namesto hrane jedel samo embalažo. Tisto, ki je vsaj malo dišala po hrani. Okus hrane sem skoraj že pozabil. Ampak dal bi tudi kakšno leto svojega življenja, da bi se vsaj enkrat v miru do sitega najedel.

Namenoma sem hotel pozabiti, kaj se je z mano dogajalo, ko sem bil še v tistih letih, ko bi moral od zdravja in sreče žareti kot biser. Ker so bili spomini vse kaj drugega, kot lepi. V teh spominih je bilo toliko bolečine, da še danes kakšno noč preživim v najbolj morastih sanjah. Sanjam, kako me brcajo. Sanjam, kako me tepejo. Sanjam, da sem lačen, premražen, osamljen. Ko se zbudim in vidim, da so bile to le sanje, sem tako srečen, da mi po obrazu spolzi solzica. Tista solzica, veste, solzica sreče. Ja, tudi kužki jokamo. Tudi kužki čutimo. Čutimo človeško bolečino, čutimo človeško veselje - tudi kužki, saj smo vendarle živa bitja.

No, del mojega življenja po tistem, ko so me našli in odpeljali na veterinarsko kliniko, se je po nekajmesečnem zdravljenju končal srečno. Takrat sem nekaj časa preživel v zavetišču pri enem fantu in punci, ki sta me non stop vozila na razne operacije, preglede, kontrole. Zapravila sta enormne količine denarja. Tisti, ki imate hišne ljubljenčke točno veste, kako so te storitve drage. Za to sem jima neizmerno hvaležen.

Zakaj nisem ostal pri njima? Zato, ker sta tako dobrega srca, da skrbita za kužke, ki se znajdejo v taki situaciji, kot sem se jaz in jim potem poiščeta njihov dom za vedno.

Ampak pri meni je to obdobje trajalo skoraj eno leto. Nihče me ni hotel. Slučajno sem enkrat ujel, da so Hrvati (živel sem namreč na Hrvaškem) zelo vraževerni in da je črnemu, večjemu psu, zelo težko najti dom. Sploh pa tako staremu, kot sem jaz. Nikakor se ni pojavil tisti človek, ki bi bil moj. Samo moj. Nikakor. Ampak moja takratna skrbnika nista obupala. Verjela sta, da se bo tudi meni narisalo sonce. In res se je.

Nekega sončnega dne, kot da bi čutil, je prišla ona. Ona, s svojo družino. Prišla je v naše zavetišče samo zaradi mene. Si morete misliti? Mislil sem, da bom od sreče kar omedlel. Še bolj sem bil prijazen, razigran in vesel kot ponavadi, samo zato, da bi me vzljubila in postala samo moja. Ampak sedaj, ko gledam slike za nazaj, se mi zdi, da je bila to ljubezen na prvi pogled.

Odpeljali so me. V drugo državo. V Slovenijo! Niti približno se mi ni sanjalo, kako se bo to vse razvilo. A je moja gospodarica vedela, da jaz ne »govorim« slovensko? Uf, to bo šele zabavno ...

Tako sem že na prvem sprehodu pokazal, kdo sem in da z mano ni heca. Zakaj sem bil tak? Agresiven, napadalen, dominanten ... Nimam pojma ... Mogoče sem se bal, da bom čez nekaj časa spet odšel drugam, pa mi je bilo vseeno? Po nekem času življenja v Sloveniji sem se začel zavedati, da če moja gospodarica ne bi bila taka, kakršna je, bi po hitrem postopku pristal v mojem prejšnjem domu, v zavetišču blizu Zagreba. In spet postal Hrvat.

Tudi ona je (poleg veterinarjev in takratnih skrbnikov) vložila ogromno časa, energije, volje in vztrajnosti v naju. Predvsem v mene. Naučila me je veliko ukazov. Tistih, ki so v hrvaščini zveneli čisto drugače kot v slovenščini. In takih, ki jih takrat sploh nisem poznal, saj jih nisem potreboval. 

Sploh pa sem ji hvaležen, ker mi je v praksi pokazala, da niso vsi kužki agresivni in sovražni. Hm, jaz sem bil zelo, ampak sem se s časom tega odvadil. No, ne še čisto, saj so nekateri vzorci še vedno zasidrani v moji podzavesti. Se pa zelo trudim, saj za nagrado dobim potem sprehod brez povodca. In priboljšek. To pa tudi nekaj šteje, kajne ...

Sem že omenil, da je moja gospodarica samo zame sešila posteljo? Tako mehko, veliko. Kamor se lahko zleknem kadarkoli. Dostikrat pa se zlekne tudi ona zraven mene, saj se imava tako zelo rada, da je moja posteljica dovolj velika za oba. Dobil sem tudi svojo posodico za vodo, v kateri je voda vedno sveža. Da pa o lastni posodici za hrano ne zgubljam besed ... Fenomenalno.

Sprehodi? Zakon! Veliko sem zunaj. Tekam ne prav veliko, na momente sem taka mala lenoba. Pa tudi moj želodec ni več tak, kot bi moral biti. In ker me po igri s kakšnim kužkom sili na bruhanje, včasih tudi bruham, raje ne izzivam. Saj veste, zdravje je na prvem mestu! To vemo mi, ki smo že smrti gledali v oči.

Pa še to bi vam rad povedal: Letos grem na morje. Jooooj, kako se veselim.


Vaš Zen.





sreda, 08. junij 2016

Z leti dojameš ...



kaj so te starejši učili skozi življenje. Ugotoviš, da življenje samo postane lažje, če imaš nekoga, s katerim se smejiš, jočeš, odraščaš, se razvijaš, iščeš samega sebe in svoje potenciale ...

Imam srečo, da imam tisto peščico ljudi, ki so prav to. Ena teh oseb je moja srčna prijateljica, moj podporni steber. Moja Vesna.

Draga moja, davnega leta xx te je pot zanesla v moje življenje. Od takrat so moji dnevi obarvani z mavrico. Pisano, veselo, barvito. Nimam besed, s katerimi bi opisala svoje občutke. Daješ mi vse tisto, kar najboljši prijatelj lahko nekomu da. Smeh in solze. Solze žalosti in solze sreče. Pogovore, oporo, čas, ljubezen, razumevanje, svojo ramo, ko mi je hudo. In tvoj topel, pristen objem.

Imeti tebe v svojem življenju je nekaj, kar si vsak lahko samo želi. Tvoja energija, tvoj optimizem – tudi takrat, ko ti življenje prinese kakšno neprijetno situacijo – neprecenljivo. Vem, da me spoštuješ, vem, da verjameš v mene. Za to sem ti hvaležna do lune in nazaj. In neizmerno te imam rada.

Si oseba, s katero sem preživela in doživela že marsikaj. Nisi klonila. Niti takrat, ko so bili težji trenutki. S tem si samo dokazala, ne samo sebi, pač pa tudi meni, da močna volja in nasmeh podreta še tako trden zid. Naučila si me, da je vse odviso od tega, s kakšnim pogledom človek gleda na situacijo. In ti vedno gledaš na svet pozitivno. Veselo. Nasmejano. To te naredi veliko. V duši, v srcu.
Verjameš v sebe. S tem tudi ostali ... verjamemo. V tebe ... in sami v sebe. Tvoja srčnost je nekaj, kar manjka večini ljudi. Tvoja dobrota prav tako.

In svojo energijo si začela vlagati v svoje izdelke. S tem puščaš pečat v marsikom od nas. In iz tvojih izdelkov se ta energija čuti. Kot da bi imel človek del tebe vedno ob sebi. Božansko.

Verjamem, da bo tvoja sobazrazgledom prodrla v sam vrh. Ker si spoznala »pravila« vztrajnosti. Ker veš, da tisto, kar delaš, delaš dobro in s srcem. Samo pogumno naprej. Vztrajno. Samozavestno.

Imeti tebe ... tudi to je OBILJE!

Velik poklon!

PS: Skupaj zmoreva več. Saj veš ... ko nemogoče postane mogoče. Cmok :)








torek, 07. junij 2016

Delavnica Rojeni v obilju

Delavnica Rojeni v obilju – pod okriljem Delta life coachinje Sandre Antanasović


Pred časom mi je prijateljica povedala, da se bo pričela delavnica z imenom “Rojeni v obiju”. Ker se mi je zdela tema zanimiva, me je takoj pritegnila. Sploh, ker je bila cenovno ugodna, poleg desetih ur “izobraževanja” sem pa postala tudi ponosna lastnica knjige Boba Proctorja – Rojeni v obilju.

Seveda si nisem znala predstavljati, kako bo vse skupaj potekalo. Ampak to v tistem trenutku sploh ni bilo pomembno. Ker sem verjela, da me je pot zanesla tja z namenom. Prav med te ljudi, ki sem jih tam spoznala.

In tako sem spoznala tudi našo Sandro. Mlado dečvo, željno znanja. Deklino, ki ima ogromno željo, kako to osvojeno znanje prenesti tudi na druge. Deklino, ki se maksimalno trudi opraviti tisto, kar dela dobro. In to dela s srcem, kar človeku ne ostane skrito. Deklino s prav posebno energijo. Nadvse pozitivno.

Hm, kaj sem odnesla od delavnice … mogoče sem si malo drugače zastavila vse skupaj, kajti na obilje nisem gledala iz materialnega vidika. Je bila to moja napaka? Ne verjamem, ker če bi bilo tako, bi se s teh delavnic kaj hitro odstranila. Pa se nisem. Ker je vsako srečanje prineslo nekaj novega. Nove poglede, nove delitve izkušenj, nove ideje …

Najbolj pa mi je odgovarjala vaša energija, vaš pozitivizem. Človek vas preprosto mora imeti rad!
Hvala vam za vse trenutke, ki sem jih lahko preživela v vaši družbi. Hvala, ker ste mi pokazali, da obstajajo tudi ljudje, ki se veselijo uspeha drugih. Hvala, ker sem skozi knjigo in skozi vas odkrivala samo sebe. No, pravzaprav se našla še nisem, zato sem se že prijavila na našo naslednjo delavnico, katero bo prav tako vodila naša Sandrica.

Naj povem, da sem se zaradi vas vsakič, ko sem prišla domov, počutila, kot da sem sklatila zvezdo z neba. Hvala, ker ste me razsvetlili, da je denar moj služabnik, da on služi meni, ne jaz njemu. Morda se je moj pogled in odnos prav na podlagi tega stavka obrnil popolnoma v drugo smer. Ker denar je začel nepričakovano pritekati. In to z več različnih koncev. Zanimivo, a ne …

Predvsem pa hvala, ker ste mi vsidrali besedo VZTRAJNOST v še tako majhno celico v mojem telesu :)

Kdor želi spremeniti pogled na obilje, s to delavnico res nima kaj izgubiti, kvečjem pridobi lahko ogromno. Ker naložba v znanje je najboljša naložba. In znanja nam nihče ne more vzeti.


Sandra, Janez, Vesna, Klemen … rada vas imam. Hvala, ker ste. 


Če bi radi spoznali našo Sandro, vas čaka povezava do nje tukaj :)

Belinda