Skupno število ogledov strani

četrtek, 08. september 2016

Zate sem bila zadnja smet ...

... čeprav sem želela samo to, da bi me imel rad. Da bi me kdaj vzel v naročje. Da bi me potolažil, ko sem bila žalostna.

Ampak to so bile za vedno neuslišane želje.  Pa tako lepo in ubogljivo hčerkico si imel. In pridno.
Bil si lep, a to je bila le fasada. Pod njo pa največje zlo, kar ga svet premore.

Sem bila res tako zelo, zelo »grd« otrok? Tako »grd« da si me z lahkoto zabrisal v steno ... da si me z lahkoto pretepel z vojaškim pasom? Da sem cele dneve preklečala na kolenih, ker sem bila kaznovana ... pa sploh nisem vedela, zakaj. Kje je bila tista ljubezen, za katero sem prosila ...

Danes, ko premišljujem o svoji preteklosti ... še vedno me boli! Pa je bilo davno, davno.

Bile so noči, ko smo bežali od doma ... in bile so noči, ko smo spali na klopcah po parkih. Ker smo se te tako zelo bali. Ker si bil hudoben. V tebi je bilo toliko sovraštva, da mi ni jasno, kako si lahko sploh živel sam s sabo.

In vsi so vedeli, da si nas pretepal. Da si nas psihično zlorabljal, maltretiral.  Ja, si bil zaprt, pa še to samo za vikende. In mi smo morali hoditi k tebi na obisk v zapor, ker v nasprotnem primeru sva bili z mami spet tepeni, ko si prišel domov. No, pa saj sva bili tepeni skoraj vsak dan. S šibo, s pasom, s pestmi ... 

Ker zate se nisem smejala prav, nisem sedela prav ... nič ti ni bilo po volji ...
Pa tako sem se trudila, da bi bil vsaj enkrat v življenju ponosen name. Ne, nisem dočakala tega. Ker si me znal samo poniževati, zmerjati, me dajati v nič. Zate sem bila zadnja smet. Vedno si mi govoril, da od mene ne bo nič. Da bom itak ena brezvredna čistilka brez vsega.

Pa nisem, veš! Ne boš verjel, ampak tud jaz sem ena tistih, ki imamo diplomo v žepu. O, ja, tudi jaz! Pot do moje diplome je bila sicer zelo težka, ker sem se morala najprej otresti tega, da nisem nič vredna, da ne bom nič dosegla v življenju. Vem, velikokrat si me preklel, češ, zakaj sem se sploh rodila. Ne vem, zakaj, vem samo to, da sem si izbrala najbolj grozno osebo za svojega očeta.

Veliko stvari sem ti oprostila, pozabila ne bom nikoli. Kot nikoli nisem razumela, da si me lahko kot malo punčko tako pretepel, da tudi stati nisem mogla. Da sem bila vsa v modricah. Takrat sem si velikokrat želela, da se sploh ne bi rodila. Potem se mi ne bi bilo treba ukvarjati s tem, da bi najraje umrla. Pa še sploh živeti nisem začela.

Poskrbel si za to, da je bilo moje otroštvo s tabo en velik pekel. Bila sem lačna, bosa, brez oblačil. In nevoščljiva tistim, ki so imeli več kot jaz. In to so bili vsi.

Si sploh predstavljaš, čez kaj sem šla s tabo? Ne, ker si ne moreš. Ker se ne da. Ker si bil pomemben samo ti. Ti. Ti.

Še danes imam živo pred očmi, ko so me odrasli spraševali, kaj bom, ko bom odrasla. Vsem sem razlagala, da bom policajka in očija zaprla za vedno ...

PS: Sem pa najbolj ponosna nase, ker sem sama prišla iz tega pekla ven. Res, da sem potrebovala mnogo, mnogo let, da sem se spravila k sebi, ampak sem se.

In najtežje je bilo začeti verjeti v sebe ...








1 komentar: