Skupno število ogledov strani

torek, 26. september 2017

Odnosi ... Ne razumem ...


A se res tako zelo bojimo biti sami, da požremo ves drek tega sveta? Dolgo se že sprašujem, zakaj vztrajamo v odnosih, sploh partnerskih, če pa nas dušijo ... če umiramo v duši, v srcu. Je res tako težko zapreti vrata, ki so se v bistvu že zdavnaj zaprla? 
Ne razumem, da zapravljamo svoj čas za veze, ki to že zdavnaj niso več.

Ja, opazujem. Opazujem, kako ljudje umirate na obroke. Nimate poguma končati nekaj, kar se je že zdavnaj končalo. Poslušam izgovore kot: ja, pa sva skupaj kupila stanovanje, pa imava otroke, saj bom nekaj naredil/a, ko bodo otroci starejši, pa sva skupaj že toliko časa, ne morem sedaj kar vse končati ... saj ni tako slabo ... 
Če bi vedeli, koliko lepega vas še čaka v življenju, ne bi dolgo oklevali.

Ker ko te enkrat nihče ne preverja, kje si in s kom si, je občutek božanski. Ko ura ni več tvoj gospodar. Ko ne odideš sredi pogovora, ker se bojiš reakcije svojega partnerja. Ko ne ostaneš čisto brez vseh prijateljev, ker se zaradi ljubega miru kar naenkrat nehaš udeleževati družbenih dogodkov. Nimaš več časa za prijatelje, ker ti ves čas nekdo diha za vrat. Ne greš več na kavo. Niti na sprehod. Da ja ne bo kaj narobe ...

Vem, da so včasih vztrajali v odnosih, ker, kaj bodo pa ljudje rekli. No, pri nekaterih je tudi danes tako. Si je res lažje zatiskati oči pred resnico? Veš, da je partner ravno prišel od ljubice, pa se vseeno zvečer uležeš zraven njega v posteljo. Meni se že ob sami misli na to obrne želodec. Sploh, ko pomislim, da imaš potem z njim še spolne odnose. O moj bog. Res ne razumem.

Imaš partnerja, ki je alkoholik, te psihično in fizično zlorablja, ampak ti živiš za tisto eno popoldne v mesecu, ko je vse lepo in te zaslepi tistih nekaj lažnivih, hinvskih besed. In njegova opravičila, da se bo res odpovedal vsem razvadam, ki škodijo. Njemu in okolici. Aha, seveda. In si spet nasedla. In spet. In spet. Never ending story.

Imate partnerja, ki nima časa za vas in vam jasno da vedeti, da mu niste pomembni, pa še kar ne dojamete. Se res tako zelo malo cenite? Se res tako zelo nimate radi?

Ne razumem, da se nekateri odpoveste vsemu tistemu, po čemer ste hrepeneli. Ker ste se postavili v čisto podrejen položaj. Ni več telovadbe, ni več raznih tečajev ... samo še kuća - poso. In skrb za partnerja. Ker ste se ženske postavile v vlogo mame. Zakaj?

Ja, saj poveste, zakaj vztrajate v takih odnosih. Ampak to so za lase privlečeni izgovori. To itak tudi sami veste. Vztrajate, ker ne zaupate vase. Ker vas je strah. Ker enostavno »nimate jajc«. Ker ... saj ni tako slabo ...

Ja, kakor komu paše. Škoda, ker moramo res globoko pasti, da se nam odprejo oči. Ker čas beži s skoraj svetlobno hitrostjo. In škoda ga je za življenje polno stresa, ker tega ne potrebujemo. Potrebujemo enakovrednega partnerja. Smeh. Veselje. Zaupanje. Dober seks. Slednjega čim več. Za sproščanje hormona sreče. In še bi lahko naštevala ...


Gospod pri 86. letih si je ne dolgo nazaj vzel čas in mi povedal svojo zgodbo. V zakonu je vztrajal, ker je želel biti otrokom zgled. Otroka sta šla od doma in se poročila. Oba sta ločena že nekaj let. In kaj gospod obžaluje? To, da je vztrajal v zakonu ...

petek, 08. september 2017

Nekaj najboljšega, kar sem naredila zase

Iti ali ne iti. Sama na dopust. Nekaj v meni je govorilo, naj grem. Čeprav je bil tisti kanček dvoma vseeno prisoten, sem danes vesela, da ni šla nobena prijateljica z menoj. In ni mi žal, ker sem šla.

Namen dopusta je bilo ležanje na plaži s knjigo v roki. No, ni se izšlo ravno tako, saj sem uspela prebrati samo eno knjigo. Celih 72 strani. Bravo jaz. Vseeno, Igra življenja in kako jo igrati je bila več kot dovolj.

Ponosna sem, da sem šla. Čeprav so mi nekateri odsvetovali, ker se mi lahko kaj zgodi. Lahko rečem, da je bilo tole nekaj najboljšega, kar sem naredila zase v zadnjih letih.
Potovanja sem se veselila kot majhen otrok, saj nisem vedela, kaj sploh pričakovati. Zato sem se držala meni zelo ljube povedi Go with the flow.

Imela sem čas za sebe. Sicer dosti manj, kot sem mislila, saj ko si sam, spoznaš dosti več ljudi. In potem nekako zmanjka časa za poležavanje na plaži.

Pot me je zanesla v bližnjo Tunizijo, katera me je čisto očarala, kar pa za ostale goste v hotelu ne bi mogla trditi, saj sem imela občutek, da nekateri prav tekmujejo med sabo, kdo se bo največ pritoževal. Čez hrano, čez tuš, čez sobe, čez vročino ... skratka, našli so sto in eno stvar, da so širili svojo slabo voljo, kjer so le lahko. Ne razumem, zakaj so sploh odšli tja na dopust, če pa jim ni pasalo popolnoma nič. Jaz pa sem hodila naokoli kot najsrečnejši zemljan. Ja kako ne bom, če pa sem na dopustu. No, roko na srce, hrana ni bila ravno za prehvalit, ampak lačen ni bil nihče.

Zanimivo, ljudje celo leto hodijo v službo, čakajo dopust, in ko pride do tega, gledaš kisle ksihte naših Slovenčkov. Saj ni čudno, da so mene poznali vsi, saj sem bila res ves čas nasmejana, pozitivna, vesela. Kaj ne bi bila, saj sem se peljala s kočijo, jahala konja in kamelo, šla pogledati »pojočo« fontano, videla glavno mesto in v njem tržnico (kjer sem se BTW z domačinom pogovarjala v slovenščini, saj so res pravi poligloti), videla Kartagino, morje (ja, imela sem tudi bližnje srečanje z meduzami, edino one niso bile »prijazne« do mene). In še in še. Kar se pa tiče osebja, pa vse lepo in še lepše o njih.

Domačini so taki cukrčki, da jih ne morem prehvalit. Vsak dan so me vsaj desetkrat vprašali, če kaj rabim in če je vse OK. Ja, seveda je vse okeeej. Super se jim je zdelo, ker sem jih pozdravila v njihovem jeziku. In se zahvalila. V našem hotelu so bili med drugim dopustniki, ki so bili v Tuniziji tudi po šestkrat, ampak niso izustili nobene njihove besede. Sem bila kar presenečena.

Potem sem opazovala partnerske odnose. Danes mi je še bolj jasno, česa od partnerja nočem. In vem, kakšnega si želim in hočem. Ker to, da »eeeh, saj ni tako slabo« je zame nesprejemljivo. Ja, je slabo. Še slabše, kot si misliš, draga moja gospa z zlatim srcem. Na življenje v zlati kletki pa jaz ne pristanem. Ker toliko se pa že cenim.

Opazovala sem človeški odnos do hrane. Nekaj, kar želim pozabiti. Opazovala sem odnos ljudi do osebja v celotnem kompleksu. Že res, da so materialno reveži in neizobraženi, imajo pa veliko srce. Dušo. Prijaznost. In ogromno lepih lastnosti. In ne, niso naši sužnji in ne, ni jim treba prenašati vseh naših muh. Čeprav so zelo ustrežljivi.

In sedaj razmišljam, da sem ne glede na to, da sem imela »naporen« dopust, res uživala in maximalno izkoristila čas preživet v severno afriški državi, napolnila baterije, zdaj pa novim zmagam naproti v krogu pozitivnih, nasmejanih ljudi.

In naslednjič, ko boste našli sto in eno stvar za pritoževanje, pomislite, da vas je res zelo težko prenašati.