Razumem, da je življenje težko

Hodim po ulici. Opazujem obraze. Povečini mrki, zamišljeni ljudje ... vsak s svojimi tegobami v podzavesti in zavesti ... Razumem, da je življenje težko in da marsikomu ni postlano z rožicami. Tudi meni ni. Ampak, še vedno najdem tisti nasmeh, tisti prijazen pozdrav. Še vedno si vzamem čas za tisti kratek klepet s starejšo gospo, s poštarjem ... ali pa z malim nagajivim dekličem. Tisto malo, kar lahko dam ... in kar me nič, prav nič ne stane. S tem tudi sama sebi polepšam minuto, uro, dan.

Stopim v trgovino. Vsi naveličani življenja. Razumem, da je življenje težko, ampak z nasmehom na obrazu velikokrat vsaj znosnejše.

Stopim v urad. Naveličana gospa nejevoljno dvigne pogled, s katerim mi da jasno vedeti, da me ni prav nič vesela. Ne razumem, kako ni mene vesela, ko pa se ji nasmehnem ... in  pristopim s pozitivno energijo. Razumem, da je življenje težko, ampak ... si ga sami vse prevečkrat otežimo. Zakompliciramo. Čisto po nepotrebnem ...

Zato obožujem otroke. Ker so pristno veseli, nasmejani in ker delijo svoje objemčke in poljubčke kot za stavo. Obožujem otroški objem. Ker je čuten ...

Sedem na vrt picerije. Kjer se me strežno osebje po dolgem času le usmili in s tistim kislim obrazom pobere moje naročilo. In s še večjim kislim obrazom prinese pico. To, da bi mi zaželel dober tek ... to je pa že preveč. Razumem, da je življenje težko in da je zelo težko delati z ljudmi ... ampak z nasmehom na obrazu je lažje ustreči gostu. Pa še večja napitnina je ponavadi ...

Zato imam rada kužke. In ta bitja imajo prav posebno mesto v mojem srcu.

Vozim se s svojim Ciaotom. Na cesti pa prava borba, kdo bo koga bolj izsilil, kdo bo s svojim štiri ali več kolesnikom zaprl celo križišče. In za volanom prava živčna vojna. Ne razumem ... Ljudje krilijo z rokami, kažejo sredince in se pošiljajo ne vem kam vse. Razumem, da je življenje težko, pa vendar ... ni potrebe po tem, da si sami pokvarimo dan.

Zato imam rada svojega sina. Ker je pravi sonček, večino časa najbolj pozitivna in nasmejana oseba, kar jih poznam.

Pridem v knjižnico. Nihče me niti opazi ne. Ker ne najdem želene knjige, sem primorana prositi za pomoč nekoga od zaposlenih. Ampak, ko zagledam tist kisel, zdolgočasen ksiht, bi najraje odšla od tam. A je želja po branju knjige prevelika ... zato odplavam v svoj svet, kjer je vse lepo ... in kjer se vsi smejimo. In v svojem svetu in s knjigo v roki odidem ... Vem, da je življenje težko, vem, da imamo vsak svoje borbe, pa vseeno ...

Zato imam rada svoje prijatelje, ki so mi kot družina. Veseli, nasmejani, neobremenjeni plujejo skozi življenje. Marsikaj so me naučili, kar cenim in marsikatera težava ni več težava, ampak nov izziv. Izziv, s katerim bom spet malo zrastla. Ne v višino, ampak v sebi, za sebe. In obožujem trenutke, preživete v njihovi družbi ...

Mogoče bi pa morali ljudje malo pomisliti s kom se družimo ... Ker z mojimi prijatelji je življenje pravljica. Naj postane tudi vaše tako!

If I can make at least one person smile, then my day was not wasted.