Skupno število ogledov strani

torek, 18. oktober 2016

Ker meni (tebi) se kaj takega ne more zgoditi

Opazujem avtomobile. V nekaterih se vozijo tudi majhni otroci, dojenčki. Otroci, kateri bi morali sedeti v svojih stolčkih. Namesto tega otroci sedijo - ležijo staršem v naročjih. Ponavadi materi. Takrat pomislim, da smo našim malčkom res za vzgled. Ne razumem, res ne razumem, v čem je poanta, da otrok sedi materi v naročju, oče pa zraven šofira, po možnosti s cigareto v ustih. Dragi starši, zakaj potem sploh kupujete otroške sedeže, če se na njih samo prah nabira? Bolje, da denar porabite za nekaj, kar potrebujete. 
Hm, ste kdaj pomislili, da vaš malček potrebuje avtomobilski sedež zaradi njegove varnosti? Ne razumem, da otroka, ki ga imate neizmerno radi na tak način izpostavljate nevarnosti, katera preži na nas na vsakem koraku, v tem primeru na vsakem metru ceste.
Kar pritisk mi naraste, ko stojim na semaforju, zraven mene pa srečna družinica, mati z dojenčkom v naročju, seveda sedi spredaj, na sovoznikovem sedežu, voznik, po vsej verjetnosti otrokov oče, pa v eni roki drži mobitel, v drugi pa čik. Takrat “molim”, da malček srečno prispe do cilja. Si predstavljate, koliko jih ne?!

Se sploh zavedate, kaj pomeni delček sekunde v takih situacijah? Očitno ne. Če se vam bi kdaj zgodilo, pa srčno upam, da ne, da boste udeleženi v prometni nesreči, verjemite, da bi dali vse, samo da bi lahko zavrteli čas nazaj. Ne, dragi moji neodgovorni starši, to je nemogoče. Ko boste imeli otroka, ki bo zaradi vas, in samo zaradi vas, v naslednjih letih vegetiral, upam, da vas bo vest – če jo sploh imate – pekla bolj, kot peče ogenj. Da vas bo občutek krivde zaradi vašega nespametnega ravnanja spremljal vsak delček sekunde v dnevu. Ni potrebno posebaj poudarjati, da boste vsak dan podoživljali ta dogodek, ko ste povsem brezbrižno sedli v avto, na sprednji sedež, z vašim sončkom v naročju. 
Si znate predstavljati, da vas vaš otrok nikoli v življenju ne bo mogel objeti, vas poljubiti, vam narisati risbice? Si znate predstavljati, da nikoli ne bo tekal po travnikih in z veliko mero ljubezni lovil pisane metuljčke? Da nikoli ne bo vedel, kaj pomeni ljubezen? Da bo ljubljen, vendar ljubiti ne bo znal nikoli …
Ste kdaj slišali za Rehabilitacijski center Soča? Polagam vam na srce, malo si poglejte slike na internetu, kaj vse vas lahko doleti. Povsem brez potrebe. Mislite, da je denarna kazen največ, kar vas lahko doleti? Ne, lupčki moji, to je najmanj. Res najmanj. In ne pozabite: varnostni pas rešuje življenja (tista, katera vi po neumnosti ogrožate).
O mobitelih med vožnjo … o tem pa sploh ne bi in ne bom zgubljala besed …


sobota, 01. oktober 2016

Moja mamica

Vem, vse premalokrat ti povem, da te imam rada. Zelo. Cenim vse, kar si naredila za mene v vseh teh letih mojega obstanka. Čeprav bi ti morala tudi to povedati.

Mogoče pa je lažje svoje občutke zliti na papir. Saj veš, papir vse prenese.

Ne glede na tvoje zdravstveno stanje si ena najbolj pozitivnih oseb, kar jih poznam. Poleg mojega sina, seveda. Ne poznam pa res niti ene osebe, ki bi bila tako bolna, kot si ti, in da se ne bi nad ničemer pritoževala. Niti, če dobro pobrskam po svojem spominu, se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje videla slabe volje. Ali pa tečno. Ali pa brezvoljno. 

Lepa si, ko se smejčkaš. In naj nasmeh nikdar ne zapusti tvojega lepega obrazka. Čeprav so leta trpljenja, udarcev in poniževanj pustila marsikatero gubico na tvojem obrazu, je zame navkljub vsemu še vedno zelo lep.

Velikokrat mi misli uhajajo v preteklost, ko si bila še zdrava, polna življenja. Zelo dobra kuharica si bila. In naredila si najboljšo sarmo, kar sem jih jedla. To so potrdili tudi vsi tisti, s katerimi si delila svoje dobrote. In ne, ni jih bilo malo. Spomnim se, da si non stop prepevala. Pogrešam tvoj lep, melodičen glas. Rada si plesala, se zabavala. Rada si bila lepa. Urejena. Ne bom pozabila niti tvojih lepih, rdeče nalakiranih nohtov. In make-upa. Vedno in povsod si izžarevala neko notranjo moč. Od kje si jo črpala, mi pa ne bo nikdar jasno. Kot mi marsikaj ne bo.

In življenjska borba je bila zelo težka. Vseeno mislim, da si prišla iz nje kot zmagovalka. Imaš krasne otroke, krasne vnuke. Z enimi imaš več stikov, z drugimi manj, pač, takšno je življenje. Vem, da ti veliko pomeni to, da se otroci med sabo razumemo. Saj drugače tudi ne more biti.

Naučila si nas tistih lepih vrednot, ki danes pri nekaterih ljudeh niso ravno priljubljene. Vseeno mi je za to. Kar je pomembno je to, da zaspimo s čisto vestjo. Vsaj jaz. Čeprav se prekleto zavedam tega, da mi tvoja vzgoja in vrednote, ki jih imam, včasih res narobe hodijo. Vem, da bi včasih bolje prišla skozi, če bi bila pokvarjena, lena, zahrbtna. Lažniva.  Ampak ne, to nisem jaz.

Veliko mi pomenijo naša druženja. Res veliko. Saj veš, da kadarkoli pridem na obisk, nikdar ne gledam na uro. Ker je lepo pri tebi. Ker se veliko smejimo. Ker se imamo radi, ker se spoštujemo.

In jutri bo spet en tak dan. Dan, ki se ga res veselim. Ker boš upihnila še eno svečko na torti. Katera že? Hehe. Malo heca. Jutri bo tvoj dan! In vsi bomo prišli samo zaradi tebe. Si vesela, a ne?! Tudi jaz sem. In ob tem naj ti še zaželim lepa prihajajoča leta, polna smeha, veselja in radosti. In naj ti zdravje malo bolje služi. Naj ti sonček sveti vse dni v letu. In ostani še naprej točno taka, kot si. Tako te imam najrajši.

Draga moja mami, vse najboljše za rojstni dan. Saj bi ti prebrala tale zapis, ampak se bojim, da ne bi zmogla ...

Rada te imam in vem, da si zelo ponosna name ... Hvala ti za vse!