Leta nazaj sem razmišljala o tem, da bi začela pisati svoj blog. Saj to pa
ja ni nič težkega. Mogoče za nekoga res ne. Zame je očitno bilo. Ker se ni
popolnoma nič premaknilo. Je bila mogoče cona udobja preveč udobna? Ne, ni bilo
to. Pojavila se je tista nebodijetreba beseda AMPAK ... Brezvredno breme, ki me
je ohromilo ... Prisoten je bil strah. Strah pred neznanim, ki me je popolnoma
paraliziral, ne glede na to, da se mi je zdela ideja kar dobra. Kaj če ne bom
dobra v tem? Kaj če ljudem ne bo všeč tisto, o čemer bom pisala? Kaj če ...?
Kaj če ...?
Leta pa so minevala. Nobene kreative, nobene ideje, kaj početi sama s sabo.
No, saj dolgčas mi ni bilo nikoli, ni pa bilo to to. Želela sem narediti nekaj,
nekaj, kar nisem naredila še nikoli. Saj veste, kako gre tisti pregovor: If you
want something you never had, you have to do something you've never done.
Tako sem proti koncu maja naletela na njega, Tomaža. Tomaža Gorca.
Na videz umirjenega, skromnega. Da ne bo pomote – ne poznam ga. Mislim, vem,
kdo je ampak osebno se (še) nisva spoznala. Bila sem na brezplačnem seminarju Mentor2millions,
kjer je bil govorec tudi Tomaž. Svetovni popotnik in podjetnik, ki se ukvarja z
optimizacijo in izdelavo spletnih strani. Če vas zanima kaj več o Tomažu, si
lahko preberete tukaj,
saj o svojih projektih tudi sam veliko piše.
Ko je stopil na govorniški oder nisem pričakovala, da se me bo prav on
toliko dotaknil. Da bo prav on tisti, ki bo priklical v sedanjost mojo željo po
pisanju bloga. Poslušala sem ga z odprtimi usti, kajti njegov glas in vera v
to, da je vse mogoče, če vztrajaš, sta me odpeljala v neko drugo dimenzijo.
Takrat sem pomislila, če lahko Tomaž Gorec, lahko tudi jaz. V čem je on boljši?
Zakaj ne bi uspelo tudi meni?
In minila sta nekje dva tedna, ko je bil moj prvi blog spisan. Občutek je
bil fenomenalen. Povozila sem vse tiste če-je. Ni jih bilo več. Tudi strah,
tista mala zloba, ki nam preprečuje, da zasijemo v vsem svojem sijaju, je
čudežno izpuhtel. Takrat mi je bilo žal, da Tomaža na tistem seminarju nisem
objela. Veliko mi je dal, čeprav se tega sploh ni zavedal. Med drugim sem
dobila tudi tisto prepotrebno »brco v rit«. In tisti objem, ki je bil namenjen
njemu, Tomažu, je odšel z mano domov.
Gospodič Gorec spada v tisto skupino ljudi, ki je plačana za svoj hobi. Seveda,
ko pa se mu v glavi rojevajo vedno nove in nove ideje. In te ideje prinesejo
rezultate. V takšni in drugačni obliki. In trenutno se je odpravil na 20.000 km dolgo pot po Evropi. Ker ve, da je to dobra promocija za njegovo podjetje. Ker je drugačna.
Če lahko Tomaž, lahko tudi mi!
Zato lahko rečem samo: Hvala, Tomaž!
Ni komentarjev:
Objavite komentar