Skupno število ogledov strani

petek, 08. september 2017

Nekaj najboljšega, kar sem naredila zase

Iti ali ne iti. Sama na dopust. Nekaj v meni je govorilo, naj grem. Čeprav je bil tisti kanček dvoma vseeno prisoten, sem danes vesela, da ni šla nobena prijateljica z menoj. In ni mi žal, ker sem šla.

Namen dopusta je bilo ležanje na plaži s knjigo v roki. No, ni se izšlo ravno tako, saj sem uspela prebrati samo eno knjigo. Celih 72 strani. Bravo jaz. Vseeno, Igra življenja in kako jo igrati je bila več kot dovolj.

Ponosna sem, da sem šla. Čeprav so mi nekateri odsvetovali, ker se mi lahko kaj zgodi. Lahko rečem, da je bilo tole nekaj najboljšega, kar sem naredila zase v zadnjih letih.
Potovanja sem se veselila kot majhen otrok, saj nisem vedela, kaj sploh pričakovati. Zato sem se držala meni zelo ljube povedi Go with the flow.

Imela sem čas za sebe. Sicer dosti manj, kot sem mislila, saj ko si sam, spoznaš dosti več ljudi. In potem nekako zmanjka časa za poležavanje na plaži.

Pot me je zanesla v bližnjo Tunizijo, katera me je čisto očarala, kar pa za ostale goste v hotelu ne bi mogla trditi, saj sem imela občutek, da nekateri prav tekmujejo med sabo, kdo se bo največ pritoževal. Čez hrano, čez tuš, čez sobe, čez vročino ... skratka, našli so sto in eno stvar, da so širili svojo slabo voljo, kjer so le lahko. Ne razumem, zakaj so sploh odšli tja na dopust, če pa jim ni pasalo popolnoma nič. Jaz pa sem hodila naokoli kot najsrečnejši zemljan. Ja kako ne bom, če pa sem na dopustu. No, roko na srce, hrana ni bila ravno za prehvalit, ampak lačen ni bil nihče.

Zanimivo, ljudje celo leto hodijo v službo, čakajo dopust, in ko pride do tega, gledaš kisle ksihte naših Slovenčkov. Saj ni čudno, da so mene poznali vsi, saj sem bila res ves čas nasmejana, pozitivna, vesela. Kaj ne bi bila, saj sem se peljala s kočijo, jahala konja in kamelo, šla pogledati »pojočo« fontano, videla glavno mesto in v njem tržnico (kjer sem se BTW z domačinom pogovarjala v slovenščini, saj so res pravi poligloti), videla Kartagino, morje (ja, imela sem tudi bližnje srečanje z meduzami, edino one niso bile »prijazne« do mene). In še in še. Kar se pa tiče osebja, pa vse lepo in še lepše o njih.

Domačini so taki cukrčki, da jih ne morem prehvalit. Vsak dan so me vsaj desetkrat vprašali, če kaj rabim in če je vse OK. Ja, seveda je vse okeeej. Super se jim je zdelo, ker sem jih pozdravila v njihovem jeziku. In se zahvalila. V našem hotelu so bili med drugim dopustniki, ki so bili v Tuniziji tudi po šestkrat, ampak niso izustili nobene njihove besede. Sem bila kar presenečena.

Potem sem opazovala partnerske odnose. Danes mi je še bolj jasno, česa od partnerja nočem. In vem, kakšnega si želim in hočem. Ker to, da »eeeh, saj ni tako slabo« je zame nesprejemljivo. Ja, je slabo. Še slabše, kot si misliš, draga moja gospa z zlatim srcem. Na življenje v zlati kletki pa jaz ne pristanem. Ker toliko se pa že cenim.

Opazovala sem človeški odnos do hrane. Nekaj, kar želim pozabiti. Opazovala sem odnos ljudi do osebja v celotnem kompleksu. Že res, da so materialno reveži in neizobraženi, imajo pa veliko srce. Dušo. Prijaznost. In ogromno lepih lastnosti. In ne, niso naši sužnji in ne, ni jim treba prenašati vseh naših muh. Čeprav so zelo ustrežljivi.

In sedaj razmišljam, da sem ne glede na to, da sem imela »naporen« dopust, res uživala in maximalno izkoristila čas preživet v severno afriški državi, napolnila baterije, zdaj pa novim zmagam naproti v krogu pozitivnih, nasmejanih ljudi.

In naslednjič, ko boste našli sto in eno stvar za pritoževanje, pomislite, da vas je res zelo težko prenašati.


2 komentarja:

  1. Tko je vse res Belinda...odmikam se od ljudi, ki se neprestano pritožujejo in trosijo negativno energijo...in znam reči NE ter vcasih na glas recem...SREČNA SEM!

    OdgovoriIzbriši