A se res tako zelo bojimo biti sami, da požremo ves drek tega sveta? Dolgo se
že sprašujem, zakaj vztrajamo v odnosih, sploh partnerskih, če pa nas dušijo
... če umiramo v duši, v srcu. Je res tako težko zapreti vrata, ki so se v
bistvu že zdavnaj zaprla?
Ne razumem, da zapravljamo svoj čas za veze, ki to že
zdavnaj niso več.
Ja, opazujem. Opazujem, kako ljudje
umirate na obroke. Nimate poguma končati nekaj, kar se je že zdavnaj končalo. Poslušam
izgovore kot: ja, pa sva skupaj kupila stanovanje, pa imava otroke, saj bom
nekaj naredil/a, ko bodo otroci starejši, pa sva skupaj že toliko časa, ne
morem sedaj kar vse končati ... saj ni tako slabo ...
Če bi vedeli, koliko
lepega vas še čaka v življenju, ne bi dolgo oklevali.
Ker ko te enkrat nihče ne preverja, kje si in s kom si, je občutek
božanski. Ko ura ni več tvoj gospodar. Ko ne odideš sredi pogovora, ker se
bojiš reakcije svojega partnerja. Ko ne ostaneš čisto brez vseh prijateljev,
ker se zaradi ljubega miru kar naenkrat nehaš udeleževati družbenih dogodkov. Nimaš
več časa za prijatelje, ker ti ves čas nekdo diha za vrat. Ne greš več na kavo.
Niti na sprehod. Da ja ne bo kaj narobe ...
Vem, da so včasih vztrajali v odnosih, ker, kaj bodo pa ljudje rekli. No,
pri nekaterih je tudi danes tako. Si je res lažje zatiskati oči pred resnico? Veš,
da je partner ravno prišel od ljubice, pa se vseeno zvečer uležeš zraven njega
v posteljo. Meni se že ob sami misli na to obrne želodec. Sploh, ko pomislim,
da imaš potem z njim še spolne odnose. O moj bog. Res ne razumem.
Imaš partnerja, ki je alkoholik, te psihično in fizično zlorablja, ampak ti
živiš za tisto eno popoldne v mesecu, ko je vse lepo in te zaslepi tistih nekaj
lažnivih, hinvskih besed. In njegova opravičila, da se bo res odpovedal vsem
razvadam, ki škodijo. Njemu in okolici. Aha, seveda. In si spet nasedla. In spet.
In spet. Never ending story.
Imate partnerja, ki nima časa za vas in vam jasno da vedeti, da mu niste
pomembni, pa še kar ne dojamete. Se res tako zelo malo cenite? Se res tako zelo
nimate radi?
Ne razumem, da se nekateri odpoveste vsemu tistemu, po čemer ste hrepeneli.
Ker ste se postavili v čisto podrejen položaj. Ni več telovadbe, ni več raznih
tečajev ... samo še kuća - poso. In skrb za partnerja. Ker ste se ženske
postavile v vlogo mame. Zakaj?
Ja, saj poveste, zakaj vztrajate v takih odnosih. Ampak to so za lase
privlečeni izgovori. To itak tudi sami veste. Vztrajate, ker ne zaupate vase. Ker
vas je strah. Ker enostavno »nimate jajc«. Ker ... saj ni tako slabo ...
Ja, kakor komu paše. Škoda, ker moramo res globoko pasti, da se nam odprejo
oči. Ker čas beži s skoraj svetlobno hitrostjo. In škoda ga je za življenje
polno stresa, ker tega ne potrebujemo. Potrebujemo enakovrednega partnerja. Smeh.
Veselje. Zaupanje. Dober seks. Slednjega čim več. Za sproščanje hormona sreče. In
še bi lahko naštevala ...
Gospod pri 86. letih si je ne dolgo nazaj vzel čas in mi povedal svojo
zgodbo. V zakonu je vztrajal, ker je želel biti otrokom zgled. Otroka sta šla
od doma in se poročila. Oba sta ločena že nekaj let. In kaj gospod obžaluje? To,
da je vztrajal v zakonu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar