Iti ali ne iti. Sama na dopust. Nekaj v meni je govorilo, naj grem. Čeprav je
bil tisti kanček dvoma vseeno prisoten, sem danes vesela, da ni šla nobena
prijateljica z menoj. In ni mi žal, ker sem šla.
Namen dopusta je bilo ležanje
na plaži s knjigo v roki. No, ni se izšlo ravno tako, saj sem uspela prebrati
samo eno knjigo. Celih 72 strani. Bravo jaz. Vseeno, Igra življenja in kako jo
igrati je bila več kot dovolj.
Ponosna sem, da sem šla. Čeprav so mi nekateri odsvetovali, ker se mi lahko
kaj zgodi. Lahko rečem, da je bilo tole nekaj najboljšega, kar sem naredila
zase v zadnjih letih.
Potovanja sem se veselila kot majhen otrok, saj nisem vedela, kaj sploh
pričakovati. Zato sem se držala meni zelo ljube povedi Go with the flow.
Imela sem čas za sebe. Sicer dosti manj, kot sem mislila, saj ko si sam,
spoznaš dosti več ljudi. In potem nekako zmanjka časa za poležavanje na plaži.
Pot me je zanesla v bližnjo Tunizijo, katera me je čisto očarala, kar pa za
ostale goste v hotelu ne bi mogla trditi, saj sem imela občutek, da nekateri prav
tekmujejo med sabo, kdo se bo največ pritoževal. Čez hrano, čez tuš, čez sobe,
čez vročino ... skratka, našli so sto in eno stvar, da so širili svojo slabo
voljo, kjer so le lahko. Ne razumem, zakaj so sploh odšli tja na dopust, če pa
jim ni pasalo popolnoma nič. Jaz pa sem hodila naokoli kot najsrečnejši
zemljan. Ja kako ne bom, če pa sem na dopustu. No, roko na srce, hrana ni bila
ravno za prehvalit, ampak lačen ni bil nihče.
Zanimivo, ljudje celo leto hodijo v službo, čakajo dopust, in ko pride do
tega, gledaš kisle ksihte naših Slovenčkov. Saj ni čudno, da so mene poznali
vsi, saj sem bila res ves čas nasmejana, pozitivna, vesela. Kaj ne bi bila, saj
sem se peljala s kočijo, jahala konja in kamelo, šla pogledati »pojočo« fontano,
videla glavno mesto in v njem tržnico (kjer sem se BTW z domačinom pogovarjala
v slovenščini, saj so res pravi poligloti), videla Kartagino, morje (ja, imela
sem tudi bližnje srečanje z meduzami, edino one niso bile »prijazne« do mene). In še in še. Kar se pa tiče osebja, pa vse lepo in še lepše o njih.
Domačini so taki cukrčki, da jih ne morem prehvalit. Vsak dan so me vsaj
desetkrat vprašali, če kaj rabim in če je vse OK. Ja, seveda je vse okeeej. Super
se jim je zdelo, ker sem jih pozdravila v njihovem jeziku. In se zahvalila. V našem
hotelu so bili med drugim dopustniki, ki so bili v Tuniziji tudi po šestkrat,
ampak niso izustili nobene njihove besede. Sem bila kar presenečena.
Potem sem opazovala partnerske odnose. Danes mi je še bolj jasno, česa od
partnerja nočem. In vem, kakšnega si želim in hočem. Ker to, da »eeeh, saj ni tako
slabo« je zame nesprejemljivo. Ja, je slabo. Še slabše, kot si misliš, draga
moja gospa z zlatim srcem. Na življenje v zlati kletki pa jaz ne pristanem. Ker
toliko se pa že cenim.
Opazovala sem človeški odnos do hrane. Nekaj, kar želim pozabiti. Opazovala
sem odnos ljudi do osebja v celotnem kompleksu. Že res, da so materialno reveži
in neizobraženi, imajo pa veliko srce. Dušo. Prijaznost. In ogromno lepih
lastnosti. In ne, niso naši sužnji in ne, ni jim treba prenašati vseh naših
muh. Čeprav so zelo ustrežljivi.
In sedaj razmišljam, da sem ne glede na to, da sem imela »naporen« dopust,
res uživala in maximalno izkoristila čas preživet v severno afriški državi,
napolnila baterije, zdaj pa novim zmagam naproti v krogu pozitivnih, nasmejanih
ljudi.
In naslednjič, ko boste našli sto in eno stvar za pritoževanje, pomislite,
da vas je res zelo težko prenašati.
Tko je vse res Belinda...odmikam se od ljudi, ki se neprestano pritožujejo in trosijo negativno energijo...in znam reči NE ter vcasih na glas recem...SREČNA SEM!
OdgovoriIzbriši