Skupno število ogledov strani

sreda, 04. januar 2017

Ker on je Zoki kralj

... ko ne veš, ko se malo izgubiš ... ko gledaš svoje vse na svetu, kako odhaja. No, ne dobesedno (še). Ko dobi krila, ko misli, da ve in zna vse na svetu ... ko čisto prehitro pride čas, ko se te neha »držat« za kiklo. 
Takrat se zaveš, da prihaja čas, ko bo imel tvoj najstnik vedno manj časa zate, ko bo vedno več stvari  pomembnejših od tebe.

Vem, vsi starši so šli čez to, ampak takrat, ko si sam »odhajal« je bilo to itak nekaj najbolj samoumevnega, normalnega. Danes pa se vsak dan bolj zavedam tega, da so vse, kar je ostalo ... le še topli, lepi, neponovljivi, enkratni spomini. Tisto nekaj, česar se bom po vsej verjetnosti oklepala še kar nekaj časa. Ker ne želim, da je drugače. Ker bi včasih najraje zavrtela čas nazaj in še enkrat podoživela vse padce, obiske na urgenci, vse čokoladne poljubčke, objemčke, vsa potepanja, zavijanja daril na skrivaj (a veste, tistih daril, ki jih prinese dedek mraz), podpise v beležki, zvedave poglede ... začutila tistega malega upornika, ki je govoril: »Jst sm Zoki kralj, men noben nč ne more!« Tistega malega upornika, ki je vedno vedel, kakšne so njegove pravice – dolžnost je bila pa beseda, ki v njegovem besednem zakladu takrat niti pod razno ni obstajala.

Pogrešam njegove risbice. Pogrešam njegova sporočilca na vseh možnih koncih. Pogrešam čase, ko sva počela ogromno stvari skupaj. Pogrešam večere, ko sem mu večer za večerom brala isto pravljico. Pogrešam dneve, ko je navil glasnost radia do konca, iz njega je pa tulil Klemen Klemen – vse hočjo met zlate rokavičke ... mislim, da ga ni CDja, ki bi ga tolikokrat slišala, kot sem slišala Trnow stajl. Ti, ti, Klemen!

In moj »malček« ... itak, da ni več malček. Ker raste, se razvija, dojema, občuti, se pogovarja ... popolnoma drugače. Seveda, tako mora biti. Ampak vseeno pa na momente kar zaboli, ko veš, da te vedno manj potrebuje. Da vedno več stvari uredi sam. Da počasi začenja prevzemati vedno več odgovornosti nase.

In potem misli odtavajo v neznano. Kaj bo z njim? Kam ga bo pot zanesla? Bo zmogel vse pritiske in tegobe tega sveta? Ja, itak da bo. Tudi mi smo.

Bo kdaj obležal zaradi alkohola? Po vsej verjetnosti. Bo kdaj skadil joint? Po vsej verjetnosti. Bo prišla tista prva, srečno nesrečna ljubezen? Definitivno. Veliko število nas je tistih, ki smo dali vse to čez v mladih, norih najstniških letih. In po nepotrebnem si zatiskamo oči, da naš otrok pa že ni tak. Ah, kje pa, naš pa že ne. Samo sosedov je tak. In povečini starši pozabljamo, da smo bili tudi mi mladi. Trapasti. Neodgovorni. Uporniški. Močni na jeziku, šibki na znanju in izkušnjah.

Zato je več kot potrebno graditi na zaupanju od otrokovega rojstva naprej. Čeprav marsikdo misli, kaj pa otrok ve. No, mogoče res ne ve, ne razume, sigurno pa čuti. Čuti več kot mi mislimo. Saj otroci niso neumni. Pomembno je, da smo pri vzgoji striktni, dosledni. Ne glede na to, da se nam srce para, ko gledamo tiste mile, nesrečne očke, ki od nas nekaj želijo. Been there, done that.
In življenje teče dalje ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar