... ko ne veš, ko
se malo izgubiš ... ko gledaš svoje vse na svetu, kako odhaja. No, ne dobesedno
(še). Ko dobi krila, ko misli, da ve in zna vse na svetu ... ko čisto prehitro
pride čas, ko se te neha »držat« za kiklo.
Takrat se zaveš, da prihaja čas, ko
bo imel tvoj najstnik vedno manj časa zate, ko bo vedno več stvari pomembnejših od tebe.
Vem, vsi starši
so šli čez to, ampak takrat, ko si sam »odhajal« je bilo to itak nekaj najbolj
samoumevnega, normalnega. Danes pa se vsak dan bolj zavedam tega, da so vse,
kar je ostalo ... le še topli, lepi, neponovljivi, enkratni spomini. Tisto
nekaj, česar se bom po vsej verjetnosti oklepala še kar nekaj časa. Ker ne
želim, da je drugače. Ker bi včasih najraje zavrtela čas nazaj in še enkrat
podoživela vse padce, obiske na urgenci, vse čokoladne poljubčke, objemčke, vsa
potepanja, zavijanja daril na skrivaj (a veste, tistih daril, ki jih prinese
dedek mraz), podpise v beležki, zvedave poglede ... začutila tistega malega
upornika, ki je govoril: »Jst sm Zoki kralj, men noben nč ne more!« Tistega
malega upornika, ki je vedno vedel, kakšne so njegove pravice – dolžnost je
bila pa beseda, ki v njegovem besednem zakladu takrat niti pod razno ni
obstajala.
Pogrešam njegove
risbice. Pogrešam njegova sporočilca na vseh možnih koncih. Pogrešam čase, ko
sva počela ogromno stvari skupaj. Pogrešam večere, ko sem mu večer za večerom
brala isto pravljico. Pogrešam dneve, ko je navil glasnost radia do konca, iz
njega je pa tulil Klemen Klemen – vse hočjo met zlate rokavičke ... mislim, da
ga ni CDja, ki bi ga tolikokrat slišala, kot sem slišala Trnow stajl. Ti, ti,
Klemen!
In moj »malček«
... itak, da ni več malček. Ker raste, se razvija, dojema, občuti, se pogovarja
... popolnoma drugače. Seveda, tako mora biti. Ampak vseeno pa na momente kar
zaboli, ko veš, da te vedno manj potrebuje. Da vedno več stvari uredi sam. Da počasi
začenja prevzemati vedno več odgovornosti nase.
In potem misli
odtavajo v neznano. Kaj bo z njim? Kam ga bo pot zanesla? Bo zmogel vse
pritiske in tegobe tega sveta? Ja, itak da bo. Tudi mi smo.
Bo kdaj obležal
zaradi alkohola? Po vsej verjetnosti. Bo kdaj skadil joint? Po vsej
verjetnosti. Bo prišla tista prva, srečno nesrečna ljubezen? Definitivno. Veliko
število nas je tistih, ki smo dali vse to čez v mladih, norih najstniških
letih. In po nepotrebnem si zatiskamo oči, da naš otrok pa že ni tak. Ah, kje
pa, naš pa že ne. Samo sosedov je tak. In povečini starši pozabljamo, da smo
bili tudi mi mladi. Trapasti. Neodgovorni. Uporniški. Močni na jeziku, šibki na
znanju in izkušnjah.
Zato je več kot potrebno
graditi na zaupanju od otrokovega rojstva naprej. Čeprav marsikdo misli, kaj pa
otrok ve. No, mogoče res ne ve, ne razume, sigurno pa čuti. Čuti več kot mi
mislimo. Saj otroci niso neumni. Pomembno je, da smo pri vzgoji striktni,
dosledni. Ne glede na to, da se nam srce para, ko gledamo tiste mile, nesrečne
očke, ki od nas nekaj želijo. Been there, done that.
In življenje teče
dalje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar