Skupno število ogledov strani

četrtek, 01. marec 2018

Moj »mali« bratec ...



Vidim te. Vidim te vsako sekundo dneva. Slišim tvoj smeh ... tvoje besede: »Tristi, kje je oči? Kje je oči?« Besede, ki odzvanjajo v glavi in režejo moje srce malo po malo. A vztrajno. S tabo je odšel velik del mene.

Misli me popeljejo v čas, ko sem ti menjala tetra plenice. Ko sem te hranila po steklenički. Spominjam se prvih tvojih besed, prvih korakov, prvih ocen v šoli, prve ljubezni ... in tvoje brazgotine sredi čela. Imel si »moj« spomin za vedno.

Bila sem ti sestra, mama, teta, oče, učiteljica, psihiater, kuharica, ni da ni ... Bila ob tebi ob vzponih in padcih. Te bodrila, tolažila, se smejala s tabo ... Gledam tvoje slike in solze ne nehajo kapljati iz mojih oči, ki so postale prazne, otopele. Oči, v katerih ni več tistega žara. Mojega žara.

Boli. Tako prekleto boli. Zgubila sem se ... Ja, zlomila sem se. Življenje je postalo težko, naporno, brez smisla ... pomenil si mi več, kot si lahko misliš. RADA TE IMAM!!!

Sprašujem se, kaj bi bilo, če ... Kako bi bilo, če ... Ubija me. Ne razumem. Niti ne vem, kaj razumeti. Tisoč vprašanj, vsa brez odgovora ...

Nočem, da je tako!!! Zakaj ... zakaj ...

Zakaj mi je bilo vzeto še tisto malo, kar mi toliko pomeni? Zakaj te ne bom mogla nikoli več objeti? Zakaaaaj???

Če je res, da si šel na lepše ... kaj je lahko lepšega od preživljanja časa s tvojim sončkom? In s tvojo družinico? Kaj? Kaj?

Ne razumem. Ne dojemam.

Brezupno prosim, prosim, prosim, da nekdo zavrti čas nazaj. Prosiiiiim!


Ni komentarjev:

Objavite komentar