Nisem razumel,
kaj je narobe z mano. Zakaj moram živeti na cesti in se boriti za košček
prostora, kjer bom lahko prespal noč? Zakaj se moram za vsak grižljaj, ki
ga pojem, na smrt spopasti z nasprotnikom? Zakaj moram biti vsak dan 100%
zbran, samo zato, da preživim? Nikomur nisem storil nič žalega, želel sem samo
imeti nekoga, ki bi me imel rad. Pa so me moji nekdanji lastniki vseeno
zapustili.
Taval sem po ulicah in čakal, da me kdo opazi in se na prvi pogled
zaljubi vame. Čakal sem in čakal. Čakal toliko časa, da sem tako zbolel, da so
me na veterinarski kliniki, kjer sem pristal, skoraj evtanazirali. Seveda sem zbolel, kaj ne
bi, ko pa sem namesto hrane jedel samo embalažo. Tisto, ki je vsaj malo dišala
po hrani. Okus hrane sem skoraj že pozabil. Ampak dal bi tudi kakšno leto
svojega življenja, da bi se vsaj enkrat v miru do sitega najedel.
Namenoma sem
hotel pozabiti, kaj se je z mano dogajalo, ko sem bil še v tistih letih, ko bi
moral od zdravja in sreče žareti kot biser. Ker so bili spomini vse kaj
drugega, kot lepi. V teh spominih je bilo toliko bolečine, da še danes kakšno
noč preživim v najbolj morastih sanjah. Sanjam, kako me brcajo. Sanjam, kako me
tepejo. Sanjam, da sem lačen, premražen, osamljen. Ko se zbudim in vidim, da so
bile to le sanje, sem tako srečen, da mi po obrazu spolzi solzica. Tista solzica,
veste, solzica sreče. Ja, tudi kužki jokamo. Tudi kužki čutimo. Čutimo človeško
bolečino, čutimo človeško veselje - tudi kužki, saj smo vendarle živa bitja.
Zakaj nisem ostal
pri njima? Zato, ker sta tako dobrega srca, da skrbita za kužke, ki se znajdejo
v taki situaciji, kot sem se jaz in jim potem poiščeta njihov dom za vedno.
Ampak pri meni je
to obdobje trajalo skoraj eno leto. Nihče me ni hotel. Slučajno sem enkrat
ujel, da so Hrvati (živel sem namreč na Hrvaškem) zelo vraževerni in da je
črnemu, večjemu psu, zelo težko najti dom. Sploh pa tako staremu, kot sem jaz. Nikakor
se ni pojavil tisti človek, ki bi bil moj. Samo moj. Nikakor. Ampak moja
takratna skrbnika nista obupala. Verjela sta, da se bo tudi meni narisalo
sonce. In res se je.
Nekega sončnega
dne, kot da bi čutil, je prišla ona. Ona, s svojo družino. Prišla je v naše
zavetišče samo zaradi mene. Si morete misliti? Mislil sem, da bom od sreče kar
omedlel. Še bolj sem bil prijazen, razigran in vesel kot ponavadi, samo zato,
da bi me vzljubila in postala samo moja. Ampak sedaj, ko gledam slike za nazaj,
se mi zdi, da je bila to ljubezen na prvi pogled.
Odpeljali so me. V
drugo državo. V Slovenijo! Niti približno se mi ni sanjalo, kako se bo to vse
razvilo. A je moja gospodarica vedela, da jaz ne »govorim« slovensko? Uf, to bo
šele zabavno ...
Tako sem že na
prvem sprehodu pokazal, kdo sem in da z mano ni heca. Zakaj sem bil tak? Agresiven,
napadalen, dominanten ... Nimam pojma ... Mogoče sem se bal, da bom čez nekaj časa spet odšel drugam, pa mi je bilo vseeno? Po nekem času življenja v
Sloveniji sem se začel zavedati, da če moja gospodarica ne bi bila taka,
kakršna je, bi po hitrem postopku pristal v mojem prejšnjem domu, v zavetišču
blizu Zagreba. In spet postal Hrvat.
Tudi ona je
(poleg veterinarjev in takratnih skrbnikov) vložila ogromno časa, energije,
volje in vztrajnosti v naju. Predvsem v mene. Naučila me je veliko ukazov. Tistih,
ki so v hrvaščini zveneli čisto drugače kot v slovenščini. In takih, ki jih
takrat sploh nisem poznal, saj jih nisem potreboval.
Sploh pa sem ji hvaležen,
ker mi je v praksi pokazala, da niso vsi kužki agresivni in sovražni. Hm, jaz
sem bil zelo, ampak sem se s časom tega odvadil. No, ne še čisto, saj so nekateri
vzorci še vedno zasidrani v moji podzavesti. Se pa zelo trudim, saj za nagrado
dobim potem sprehod brez povodca. In priboljšek. To pa tudi nekaj šteje, kajne
...
Sem že omenil, da
je moja gospodarica samo zame sešila posteljo? Tako mehko, veliko. Kamor se
lahko zleknem kadarkoli. Dostikrat pa se zlekne tudi ona zraven mene, saj se
imava tako zelo rada, da je moja posteljica dovolj velika za oba. Dobil sem
tudi svojo posodico za vodo, v kateri je voda vedno sveža. Da pa o lastni
posodici za hrano ne zgubljam besed ... Fenomenalno.
Sprehodi? Zakon! Veliko
sem zunaj. Tekam ne prav veliko, na momente sem taka mala lenoba. Pa tudi moj
želodec ni več tak, kot bi moral biti. In ker me po igri s kakšnim kužkom sili
na bruhanje, včasih tudi bruham, raje ne izzivam. Saj veste, zdravje je na
prvem mestu! To vemo mi, ki smo že smrti gledali v oči.
Pa še to bi vam
rad povedal: Letos grem na morje. Jooooj, kako se veselim.
Vaš Zen.
<3
OdgovoriIzbriši