Lep si!

Ura kaže čez eno ... Spiš. Gledam te. Gledam te, kot že ničkolikokrat poprej. Tvoje dihanje je enakomerno. Tvoj obraz je obraz, ki je zame najlepši na svetu. In tak bo tudi ostal. Za vedno.

Kam so te popeljale tvoje sanje? V nove avanture? Novim izzivom naproti?

Ob tebi čutim tisto, kar ne morem čutiti ob nikomer. Ta ljubezen je enkratna. Edina. Neponovljiva. In tvoja energija mi daje tisto, kar mi ne more dati nihče. Tvoj optimizem omili marsikatero težavo, pa čeprav za njo sploh ne veš. Tvoja volja do življenja je nekaj, kar meni včasih primanjkuje. Pa čeprav samo za kakšno minuto.

Mogoče se sliši za koga neverjetno, ampak tudi ti si me naučil veliko. Če se malo pohecam, tudi upoštevanja cestno prometnih predpisov, ko si kot mali fantek kukal z zadnjega sedeža najinega avta in me znal opozoriti, če sem prehitro peljala.

Vem, da nama je življenje velikokrat postreglo z izzivi, za katere sem mislila, da jih ne bova zmogla. Ampak sva jih. S tem sva postala močnejša. In vsakič bogatejša za eno izkušnjo več. Za to morava biti hvaležna, saj sva včasih delovala kot eno. Nisva klonila.

Še vedno spiš. Meni pa od čustvenega navala solze polzijo po licih. Same. Premišljujem o preteklosti.  Katere poti vse si moral prehoditi, da si postal tak človek, kot si danes. Koliko polen si dobil pod noge ...

Ampak si vztrajal. Nisi obupal. Zaradi tega te občudujem. Ker vem, da bi bil včasih tak zalogaj preveč tudi za odraslo osebo, kaj šele za nekoga, ki se je življenja šele začel učiti.

Tako kot ti, vem tudi jaz, da si na tisti poti, ki ti bo prinesla veliko lepega. Pot, ki bo prinesla tudi manj lepe izkušnje. In prav je tako. Zato, da boš znal ceniti tisto, kar imaš. Uči se od boljših. In od slabših. Saj veš, da vsak človek pride v naše življenje zato, da nam nekaj da ali pa vzame. In od tebe je potem odvisno, kako boš vse to »predelal«. Lahko narediš iz tega celo dramo, lahko pa si hvaležen za lekcijo. Takšno ali drugačno. Življenje zna biti zelo enostavno, ampak smo mi tisti, ki si ga znamo zelo zakomplicirati.

Vedno ti pravim, zato se bom danes spet ponovila: sledi svojim sanjam in ne bodi z malim zadovoljen. Veš, da si sposoben in da zmoreš. To si že velikokrat dokazal. Predvsem samemu sebi. Na poti do svojih ciljev bodi vztrajen. Ker vztrajnost prinese želene rezultate. Poskusi vsak dan nekaj novega in ne poslušaj tistih, ki ti pravijo, da se ne da, da je nemogoče. Tako razmišljajo oni ...

Mogoče danes še ne razumeš, kaj ti želim povedati, z leti pa boš razumel. Kot danes razumeš, da je bila tista najgrša klofuta nekaj najlepšega, kar se ti je lahko zgodilo. Ker s tem si postal drugačna oseba. Začel si verjeti v sebe. Vem, da je bilo ob vseh udarcih težko ... ampak si zmogel. Ker si bil končno za svoj trud nagrajen. Ker si spoznal ljudi, ki so cenili tvoje znanje. Ker si spoznal ljudi, ki so verjeli v tebe.

Hvaležna sem, da sva navkljub vsemu zgradila tak odnos, kakršnega imava danes. Vem, da sem dober »učitelj«. Ne glede na vse prejokane noči, ko sem mislila, da sem kot starš pogorela na celi črti, sem danes prepričana, da sem ravnala prav. Sicer sem tudi jaz dobila kar nekaj klofut, predno sem dojela, da jaz vem, kaj je zate dobro. Da jaz vem, koliko in česa si sposoben. Pa nisem ena tistih mamic, ki hoče preko otroka doseči svoje neuresničljive sanje. Tvoje sanje so tvoje sanje. Tvoji cilji so tvoji cilji. Pomagam z nasveti, ne rabiš jih upoštevati. Delaj napake, saj se samo tako lahko kaj naučiš. Jaz pa ti bom stala ob strani vedno. Ker tako želim. Tudi kadar ne bom fizično prisotna.

Ker verjamem vate. Ker si super oseba. Prijazen, nasmejan, nepokvarjen, optimist, ker želiš drugim dobro in ker si hvaležen ... željan novih znanj ... topel ...

Imam te najrajši in včasih mi hoče zaradi tega kar srce počiti. Temu bi lahko rekla tista brezpogojna ljubezen. In čas preživet v tvoji družbi ... neprecenljivo!

Bodi, kar si!

In še vedno spiš jaz pa te gledam ...